Ker se zelo rad soočam z izzivi, mi misel na Mongol rally enostavno ni dala miru.
Sem že omenil, da kar rad potujem? (zagotovo nekdo kriči v ekran: “Tisočkrat!”).
To samo pomeni, da mi načrtovanje ni tuje. Pri vsakem načrtovanju naredim bolj ali manj natančen načrt poti in bolj ali manj natančno oceno stroškov. Seveda pa je določeno tudi trajanje.
To je bolj ali manj strukturirano v Excel-u (ali v oblačnem ekvivalentu). Običajno je tabel več. Ena je za pot in trajanje, druga je za prenočišča in tretja za stroške. Torej imam nek potek načrtovanja. Mongol rally se začne blizu Prage. Na Češkem. Cilj je v kraju Ulan-Ude. Na jugu Bajkalskega jezera. V Rusiji.
Kako naj to organiziram?
In v mislih kričim: “Kako naj to organiziram?” Saj nisem resen. Razmišljam, da bi šel na pot s slabim avtom v čudne države brez resnega načrta z znano začetno in končno točko. Da ne govorim, da sem občasno skrajno neumen, in si zadam višje cilje kot je potrebno. Zakaj bi šel direktno skozi Rusijo, če grem lahko čez Iran. Zakaj bi se vozil po asfaltiranih cestah, če grem lahko skozi puščavo. In kako dolgo bi to sploh trajalo?
Na srečo imam računalnik, dostop do interneta (prav vidim koga, ki se prime za glavo) in Google (slišno zavijanje z očmi v občestvu). Preberem nekaj blogov, najdem nekaj podatkov. Zvenijo logično in malo neuporabno. Ker ne želim kopirati, bi naredil malo po svoje…
Nekako tako bi to zgledalo… Avto za par sto €. Motor do 1.2. Torej, avto ne bo velik, ne bo prav udoben. Bo zelo star in verjetno vsaj malo pokvarjen. Predvsem pa neprimeren za brezpotja.
Načrt poti: Gremo nekam proti jugu in potem proti vzhodu. Kako dolga bo pot? Dolga. Kako dolgo bo trajalo? Kaj pa vem. Hrana? Nekje pišejo, da se moraš imeti tako rad, da poleg vodke vsake toliko časa poješ malo sadja… Prenočišča pa so odvisna od proračuna.
Organizator piše, da bi morala biti pot spontana. Da se je potrebno izgubiti. Da se avto mora pokvariti. Kar je seveda zelo fino. Prav res si želim biti v zaporu in/ali deportiran če vmes poteče viza…
Predstavljal sem si, da bom že šel. A kdo bo tako nor, da bi šel zraven? Kdo bi imel dovolj denarja in dovolj dopusta? In pa odličnega delodajalca, ki bi odobril en mesec neplačanega dopusta? In ker se počasi učim, je tovrstno premišljevanje kar trajalo. Projekt je res velik, neznank je veliko. Nekako nisem bil prepričan, da bi lahko zares uspelo. In pa kdo šel zraven? Kdo?
Ob vseh informacijah je še Mateja dobila določene pomisleke. Niso bili tako daleč od mojih. Še največja težava je dolžina dopusta. Sam sem bil prepričan, da pri meni ne bo težav. Zdaj že bivši sodelavec je tudi veliko potoval. In ker dopusta ni nikoli dovolj, je sem ter tja poprosil za neplačani dopust. In s tem je mojega delodajalca nekako natreniral na ideje, ki niso popolnoma standardne. A en mesec je še vseeno veliko.
Mateja pa sploh ni bila prepričana v to možnost.
Alternativa
Zato sem informativno že iskal alternative. V eni od Facebook skupin potencialni udeleženci iščejo potencialne sopotnike. Torej je mogoče! Samo… Potem bi moral dva meseca preživeti v avtu z neznancem. Ali z neznanko. Ki bi mi lahko šel/šla močno na živce. Ali jaz njemu/njej.
Potovanje bi lahko bilo zelo lepo ali pravi pekel.
Želja po udeležbi pa s časom ni potihnila. Še glasnejša je postala.