Pozor! Prispevek je izpoveden. Če ti, dragi bralec (uporabljeni izraz, zapisan v moški spolni slovnični obliki, je uporabljen kot nevtralen za moške in ženske) tovrstni zapisi ne ustrezajo, si lahko pogledaš drugi del tečaja igranja pip.
Želja po udeležbi pa… Tokrat naj bo malo drugače.
Neznano. Je zadeva, ki verjetno mnogim povzroči vsaj nekaj stresa. Morda celo strahu. Dodam pa lahko še ščepec treme.
Menim, da nisem edini, ki mu poznano predstavlja varnost. Celo spokojnost. Poznananega se mi ni potrebno bati. Je predvidljivo, rutinsko. Znanega se lahko lotim skorajda na avtopilotu. Ni nepotrebnih presenečenj. So samo neprijetnosti, ki občasno zmotijo mirnost rutine. A kot se izkaže z vsemi stvarmi, so bile zdaj poznane nekoč – neznane.
Udobje
Vsakdanjik mi zdaj nudi udobje. Nudi mi recimo tekočo vodo, elektriko, hrano in internet. Poleg neštetih drugih stvari, seveda. Vem, kje bom spal. In moja potovanja niso bila bistveno drugačna. Vedno sem vsaj dan ali dva vnaprej vedel, kje bom spal. Vedel sem, da bom zjutraj imel vodo in hrano.
Verjetno nisem edini, ki mu je vsakdanjik povzročal stres. Potovanja so mi predstavljala pobeg. Bežal sem pred vsakdanjikom, saj se tam nisem nikoli zares dobro počutil. Preveč vlog, preveč ljudi in preveč nalog.
Na potovanjih je bilo lepo. Tam sem bil jaz – bolj jaz.
In vse to je uvod. (“Uvod?!” Slišim krik iz občestva). Saj ne. 😉 Ko sem začel resneje ramišljati o udeležbi na Mongol rally-u sem našel kar precej razlogov, zakaj ne bi mogel iti. Gre za to, da je rally zelo dolg. Poleg tega tudi dolgo traja. Prva težava je lahko dopust. Ker dolgo traja, lahko zadeva kar precej stane. Druga težava je proračun. Ker dolgo traja, in ker je narava lahko neizprosna, potrebujem sovoznika. Poleg tega bom moral vsaj malo sodelovati z ljudmi. To je tretja težava. Potem pa pride v igro še birokracija, birokrati in vse uradne osebe. Moral bom urediti vize, moral bom prečkati meje in se slej ko prej prijazno pogovoriti s kakšno uradno osebo. Ker običajno nimam potrpljenja za birokracijo, je lahko tudi to težava. Potem so tukaj še nevarne ceste, nevarnejši vozniki in (najverjetneje) pokvarljiv avto. In ker v avtu ne bo modernih pripomočkov za večje udobje (klima…), je lahko zadeva tudi precej nevarna. Mnogo blogov opisuje resno možnost toplotnih udarov, sončaric in poškodb. Bolj ko sem razmišljal, več dvomov se je zasidralo v mojo zavest.
Vedno pa sem se vračal k največjemu strahu – ljudem. Z ljudmi ne sodelujem najbolje. Nimam ravno potrpljenja ali veščin za uspešen ples socializiranja. V splošnem si mora posameznik zaslužiti moje zaupanje. To pa lahko traja kar nekaj časa. Poleg tega bi lahko kdo rekel, da morda do drugih kar visoka pričakovanja in da sem občasno precej tečen. To je nekaj, kar bi lahko predstavljalo visoko oviro, če bi moral združiti moči z neznancem.
Če bi šlo za samo za potovanje, ne bi preveč razmišljal. Če bi šlo za solo potovanje, ne bi razmišljal. Če bi lahko šel z mano nekdo, ki ga dobro poznam sploh ne bi razmišljal.
Izzive imam rad. Z njimi premikam svoje meje, z njimi rastem. Z njimi se razvijam. Stvari, ki mi zdaj predstavljajo izziv, so mi nekoč predstavljale stres. In stvari, ki me zdaj veselijo, me je bilo nekoč strah.
Zavedal sem se, da bi moral že pred začetkom premikati svojem meje. Zavedal sem se, da bi že pred začetkom počel stvari, ki jih drugače ne bi. Zavedal sem se, da bodo že priprave predstavljale velik izziv.
Razmišljanje
V zadnjih nekaj letih me konstatno razmišljanje in odločanje močno utruja. In razmišljanju o Mongol rally-ju sem posvetil že preveč časa. Predolgo sem razmišljal o stvareh, na katere (še?) nimam vpliva. Predolgo sem premleval scenarije, ki se ne bodo zgodili. Predolgo sem iskal odgovore na vprašanja, ki jih vedo samo drugi.
Tako kot pri mnogih drugih stvareh je vse odvisno od želje. Če si eno stvar zares želim, jo bom uresničil. Zlepa ali zgrda. Včasih za zelo visoko ceno. A vedno brez obžalovanja. Le z novim znanjem in izkušnjami.
Na koncu se moram odločiti. Grem ali ne grem.
Preprosto.