No, brez avtomobila pa vseeno ne bo šlo.
Dolgo sva pregledovala oglase. In res dolgo nisva našla popolnega avtomobila. Tako kot je z vsemi merili in željami, so se tudi najini s časom spreminjali. Tako sem jaz začel gledati za alternativami, tudi Mateja pa je začela gledati avtomobile, ki ji ob začetku iskanja niso bili všeč.
Sam sem vmes začel razmišljati tudi o nakupu prve generacije Twinga, Clia in tudi Renault 5 se je pojavila na mojem radarju. Pa seveda še en kup “novejših” vozil. Recimo Opel Corsa, novejši Clio in pa Fiat Punto.
Vsi od naštetih so imeli potencial – da nama še dodatno popestrijo avanturo. A oglasov za tovrstne avtomobile je mnogo. Morda res ne za najin proračun, a vseeno dovolj, da si lahko “navaden” avto omisliva skorajda kadarkoli.
Upanje
Mateja pa je imela drugo idejo. Med skrbnim prečesevanjem oglasov je naletela na vozilo, ki ji je bilo všeč. Vozilo, ki je ustrezalo najinim kriterijem. S postavljeno ceno 500€ je bilo znotraj najinega proračuna. Izdelano je bilo leta 1990. Bilo je majhno s petimi vrati. Motor pa je imel prostornino 1124 ccm, pridelal pa je (ko je bil nov) celih 40kW. Težko je bilo manj kot 1000 kilogramov. Torej sploh ne bi smelo biti tako zelo počasno.
Šlo je za avtomobil legendarne oblike z resnim dirkaškim pedigrejem. Izjemne uspehe je dosegalo predvsem v različnih kategorijah rally-ja. Ljubiteljem tega športa je zagotovo ostalo v spominu z dirkanjem pod pravili legendarne skupine B. Kar me je seveda razveselilo, saj gre, če bo izbrano, na rally. Priznam, v točno tej karoserijski obliki in s tem motorjem se ni ravno proslavilo v dirkanju. A to so zgolj podrobnosti.
Vseeno pa sva svoj optimizem vsaj delno brzdala. Vozilo je staro. Verjetno ne preveč dobro očuvano. Z velikim potencialom za rjo. Iz preteklih izkušenj vem, da se avto takoj po pranju precej lepo sveti, sploh na fotki. Realnost lahko ponudi precej drugačno sliko. Obledel lak in cel kup vdrtin.
Potem pa sva se spomnila, da avta ne kupujeva za to, da bi ga čuvala kot pravega starodobnika. Ne kupujeva ga za razstave. Kupujeva ga za Mongol Rally. V bistvu je vseeno kako dobro ohranjena je barva. Vseeno je, če ni najlepše tovrstno vozilo v Sloveniji. Važno, da ima motor, menjalnik, dokaj dobro karoserijo, štiri kolesa in vsaj malo zavor. Skratka, da ima vse potrebno, da se premika brez zunanje pomoči.
Podroben pregled slik je pokazal, da ima vozilo prav zares montirana 4 kolesa in da ima karoserijo.
No, glavni razlog za previdnost pa je bila lokacija prodajalca. Namreč, določene slovenske regije ne slovijo kot najboljše za kupovanje avtomobilov. Kar seveda ne pomeni, da so vsa tamkaj prodana vozila čudna. Ali slabo popravljena. Morda s prevrtenimi kilometri.
Kot recimo kajenje povečuje tveganje za določene bolezni, lajko kombinacija lokacije in starosti avtomobila povečuje tveganje za razočaranje.
Pot
Vseeno sva se opogumila in določila Matejo, da je poklicala prodajalca in se dogovorila za ogled.
In tako sva se na lep, topel poznojesenski dan, ko so se lističi na drevesih pozibavali v lahnem vetriču, odpravila proti Celju. Ob odhodu iz najlepšega mesta na svetu* sta bili najini srci polni upanja. Najini denarnici pa sta vsebovali znesek potencialne are.
Kilometri so sledili kilometrom. Nestrpnost je naraščala vsako sekundo. Navigacija nama je pogumno začrtala pot in nama služila kot svetilnik mornarjem.
S približevanjem cilju so se ožale ceste. Avtocesta se je zožila v navadno štiripasovnico. Ta se je zožila v dvopasovnico. Dvopasovnica se je spremenila v ozko ulico. Prav na koncu ulice sva zagledala najin cilj. In vozilo, ki bi naju morda lahko popeljalo na dogodivščino.
*Ljubljana