Odhod – Team Serious Business

Najprej sva se ustavila na bližnji bencinski črpalki, kjer sva kupila slovensko in avstrijsko vinjeto. Zakaj sva kupila obe vinjeti, se morda vprašate? Ker sva želela priti na štart.

Po hitrem lepljenju sva se odpravila. Že takoj se nama je zdelo, da najin Pierre mogoče ni več tako poskočen, kot predno sva spakirala. Trojanski klanec pa je to potrdil. Dodatna teža in velika aerodinamična ovira na prtljažniku sta kot kaže terjali svoj davek. No, na najino presenečenje pa je bil Pierre na avtocesti povsem konkurenčen ostalim udeležencem v prometu. Morda ne vsem, kamionom pa že. Uživala sva v idilični vožnji po idilični štajerski avtocesti na to prelepo sobotno popoldne.

Ugotavljala sva kako je Pierre še vedno udoben in kako dobro nama gre zaenkrat. Vseeno pa je ozračje ni bilo povsem sproščeno, saj je obstaja utemeljena možnost, da Pierrov hladilni sistem ne tesni povsem. V Mariboru sva se ustavila, saj je šla Mateja po nakupih v trgovski center enega večjih slovenskih trgovcev. Sam pa sem med tem iz hladilnega sistema izpustil še nekaj zraka in ga dokončno zatesnil. Vsaj tako sem upal. Kaj kmalu sva se odpravila naprej in kaj kmalu so se pojavili čudni zvoki iz srednjega levega konca najinega Pierra. Sumil sem, da bi lahko šlo za težavo s kolesnim ležajem, a ker sva želela priti do štarta se na sumljive zvoke nisva preveč ozirala in sva hitela proti Pragi.

Sprememba

Ure so minevale, kilometri so bežali mimo. Vse bolj pa se nama je zdelo, da do Prage danes ne bova prišla. Kdo bi si mislil, da nekaj urna zamuda pri odhodu pomeni tudi to, da v istem dnevu ne moreva priti do Prage. Zato sva že med vožnjo začela iskati alternativno lokacijo za prenočišče. Med brskanjem po zemljevidu sva ugotovila, da se bova na poti do Prage zelo približala Brnu. Brno sem si vedno želel obiskati. Pa ne zaradi nočnega življenja, arhitekturnih presežkov ali čudovite narave. Ampak, ker tam poteka dirka svetovnega prvenstva v motociklizmu. Že res da ta vikend dirke ni in da tudi če bi bila ne bi imela časa obiskati dirkališča, a vsaj ime je bilo znano. S pomočjo aplikacije za iskanje prenočišč sva hitro našla hotel, ga rezervirala in naslov nastavila v navigacijo. Še vseeno pa se je zdelo, da bova tja prišla sredi noči.

In tako je tudi bilo, do hotela sva prispela okoli enih zjutraj. Šla sva do recepcije, kjer so nama povedali, da je sicer lepo, da sva prišla, ampak da morava v sosednji hotel. Do sosednje stavbe sva se odpravila z vso prtljago. Nočitev je bila prijetna, zajtrk pa odličen.

Polna energije sva se usedla v Pierra in se odpravila proti Pragi, točneje do točke, ki se je nahajala 40 kilometrov zahodno od Prage. Najin napredek je hitro ustavila prva kolona. Vedela sva, da Pierre ne mara čakanja in res je kaj hitro začel upirati. Po nekaj desetih minutah je promet ponovno stekel in z veliko olajšanja sem stopil na stopalko za plin in nadaljevala sva pot proti Pragi. Olajšanje pa ni trajalo prav dolgo, saj sva kmalu naletela na novo kolono.

Kot kaže si Čehi tako zelo radi ogledujejo avtomobile drugih, da se jim sem ter tja zgodi, da se komu zaletijo v zadnji odbijač. Ker Pierre še vedno ni bil navdušen nad stanjem v koloni, sva pot nadaljevala po vzporedni cesti. To nama je prišlo še kako prav, saj sva potrebovala nekaj gotovine. Na češkem pa je prav presenetljivo težko najti bankomat. Po nekaj zgrešenih odcepih in slepih ulicah sva prispela do majhnega mesta, kjer sva zagledala najlepši prizor na svetu. Očarljiv mali grad, na ulici pod njim pa bankomat.

Oborožena s češkimi kronami sva nadaljevala pot proti Pragi. Malo po avtocestah malo po vzporednih cestah, saj so ne nesreče kar vrstile. Ura se je že približevala poldnevu, takrat se je namreč odprlo štartno prizorišče. Midva pa sva morala prevoziti še kar lep kos poti. Nesreče so se še vedno pojavljale. Po vzporednih cestah nama je uspelo obvoziti kar nekaj kolon. Seveda pa brez napak ni šlo. Ko sva že obvozila eno od kolon, sem namreč v navdušenju zapeljal nazaj proti Brnu. Moram priznati, da je občutek, ko se voziš mimo kolone v drugo smer običajno dober, tokrat pa temu ni bilo tako. Namreč, v isto kolono sva se morala slej ko prej vrniti. Ko nama jo je uspelo obvoziti še enkrat, sva nadaljevala pot.

Na nebu pa so cel dan viseli sivi do črni oblaki. Že do Prage naju je nekajkrat ulovil dež, malo pred štartnim prizoriščem pa se je ulilo. Zelo ulilo. Tako zelo, da sem moral kar precej upočasniti. In nama ni uspelo preizkusiti strešne torbe pred odhodom, je narava to opravila namesto naju.

Na prizorišče sva prispela okoli 17. ure. Vse je bilo mokro, vsepovsod je bilo dovolj blata. Oba sva si mislila: »Kako kul. Prvi dan šotorjenja in šotore bova postavljala v blatu in vlagi…«. Dež se je malo umiril, a le toliko, da sva uspela postaviti enega od šotorov. Vmes pa sva ugotovila, da najina vodotesna strešna torba morda le ni tako zelo vodotesna. Vsebina je bila namreč kar mokra. Na najino veliko srečo pa sta spalni vreči ostali suhi.

Takoj, ko je bil prvi šotor postavljen, se je ponovno ulilo. Pripravljena kot sva bila, sva imela pregrinjali in dežnik kar v avtu. Ki pa je bil kar nekaj metrov oddaljen od šotora. Počasi sem se odpravil po potrebščine, Mateja pa je vmes uživala v prostornem šotoru. Ko je drugič nehalo deževati sva postavila še drug šotor in se odpravila po prizorišču. Na ogled. Da preveriva, kaj se dogaja in kakšne avtomobile imajo drugi.

Prizorišče je bilo veličastno. Zgledalo je kot nekaj, kar bi kot ulito pristajalo filmom iz franšize Mad Max. Stari predelani avtomobili, lutke in skulpture. Popolno za začetek Mongol Rally-ja. Nato se je začel uradni program, za tem pa se je začela zabava. Podrobnosti iz te noči bom v tem zapisu izpustil, najverjetneje bodo z ustnim izročilom izvodeneli v nič. Ali pa bodo postali del kakšne legende. V nobenem primeru pa ne bodo ovekovečeni v sliki ali besedi. No, kakšno sliko bova že pokazala, a fotoaparat ni prav dolgo vztrajal v moji roki.

Dan D

Jutro je bilo mrzlo. Z Matejo sva kasneje ugotovila, da je spanje v šotoru presenetljivo udobno. A zame ni bilo dolgo, saj sem že v zgodnjih jutranjih urah pripravljal budnico za vse nesrečnike, ki so spali blizu najinega Pierra. Želel sem namreč ugotoviti, kaj bi lahko povzročalo ta hrup spredaj levo. Hitro sem ugotovil, da moja energija morda ni tam, kjer bi morala biti, zato sem nad tem kmalu obupal. Raje sem se posvetil pogovoru s soudeleženci. In iskanju hrane in pa kave. Kar hitro mi je postalo jasno, da iz tega še ne bo nič. Nato pa je izza ovinka prišla še nadsveža Mateja. Skupaj sva se pogovarjala z ostalimi in sledila vonju hrane in pa (vsaj jaz) vonju kave. Oboje je po daljšem iskanju postalo dobavljivo. Zajtrk je bil odličen, kava pa tudi.

Napetost je počasi naraščala, bližal se je vrhunec prireditve. Štart. Čutiti je bilo, da se brezskrbna zabava končuje, in da se začenja nekaj vsaj malo bolj resnega. Po krajši slovesnosti smo se odpravili do avtomobilov in čakali na prehod štartne rampe.

Lepo je bilo videti vse udeležence na kupu. Skrb, veselje, navdušenje, utrujenost in še marsikaj drugega se je videlo na obrazih. Predvsem pa se je videla želja. Kakšna? Želja po doživetju. Pa naj bo to sklepanje prijateljstev, iskanje dogodivščine, težkih cest ali zabave. Vsem je bila skupna želja po doživetju. Vsi pa smo se spraševali, če se bomo na poti še kdaj srečali.

Štart se je za naju zgodil okoli 14. ure. Res se je bilo lepo končno odpraviti na pot, ki sva jo čakala tako dolgo. Res je bilo lepo prevoziti štartno rampo in se odpraviti. Oba sva uživala v trenutku in se kopala energiji, ki jo je izžarevalo celotno prizorišče.

Že naslednji trenutek pa se je začela vožnja, iskanje soudeležencev, nakupovanje in iskanje prenočišča. Začel se je Mongol Rally 2019. Vedela sva, da se morava na začetku odpraviti proti jugu. Do kam pa bova prišla?