Iskanje soudeležencev je bilo s pomočjo moderne tehnologije precej preprosto. Že pred začetkom smo se namreč poigravali z idejo, da bi vsaj na začetku združili moči z ekipo, ki prav tako prihaja iz Slovenije. Tokrat se namreč nismo videli prvič, zato smo se še toliko lažje našli. Tjaša in Martin sta naju čakala pri eni od bližnjih trgovin.
Po končanih nakupih in kratki malici smo se skupaj odpravili proti jugu. Pot je potekala mirno in brez večjih posebnosti. Le Pierre se je včasih uprl in ni želel nadaljevati. Vsakič pa je pot le nadaljeval, samo malo prepričevanja je potreboval. Ropot spredaj levo pa se ni izboljševal. Še slabšal se je.
Budimpešta
Odločili smo se, da bomo prenočili v kampu blizu Budimpešte. Midva sva iskala pot, Tjaša in Matin pa sta našla prenočišče. Kamp se je nahajal v mestu (ali pa zelo blizu), pot pa nas je vodila skozi center. Tam smo se po (redki) navigacijski napaki malce izgubili, a moram priznati, da je bilo lepo videti nekaj več.
Ko smo prispeli smo hitro in učinkovito postavili tabor, naredili hitro večerjo in se odpravili spat. Čeprav je kamp ponujal prav vse, tudi bližino železnice in letališča, mi je bil zelo všeč.
Zjutraj smo se polni energije odpravili do trgovine, od tam pa smo šli proti Romuniji. Ozračje v Pierru ni bilo brezskrbno. Ropot nama ni dal miru. Spraševala sva se, do kam bova pripotovala, preden bo dokončno nekaj odpovedalo. Nisva pa želela čakati predolgo. Tako sem hitro začel iskati mehanika.
Včasih je prav zanimivo, kako lahko popolnoma nepovezana poznanstva pokažejo žarek upanja. Pri delu sem tako spoznal izjemno prijazno osebo, rojeno v Romuniji. Morda v šali je enkrat dejala, da jo lahko kontaktiram, če bova potrebovala pomoč. In ker sva potrebovala pomoč, sem jo res kontaktiral. Takoj je bila pripravljena pomagati, dala mi je tudi kontakte. Upal sem samo, da bo Pierre zdržal tako dolgo.
Z vsakim kilometrom pa je kazalo, da ne bova uspela priti do tako težko pričakovane romunske obale. Kar je pomenilo dve stvari. Da bova zamudila zabavo, in da ne bova mogla sprejeti ponujene pomoči.
Vseeno je naš konvoj nadaljeval pot. Prehod v Romunijo je prinesel… Prenečenje. Pri najinem zadnjem obisku so bile avtoceste redke, druge ceste pa slabe. Tokrat je bilo avtocest bistveno več. No, druge ceste pa so še vedno luknjaste, promet pa počasen.
Odločili smo se, da bomo tabor tokrat postavili v Romuniji, točneje v kraju poimenovanem Sibiu. Tjaša in Martin sta našla odlično lokacijo, postavljeno ob jezero. Večerja se je kuhala, komarji so nas napadali, noč je bila prijetna.
Bilo je prečudovito jutro. Po dolini so se sprehajale meglice in se redčile v vzhajajočem soncu. Po jezeru so plavale race, nad njim so letale čaplje. Črički so s tenkočutnim oglašanjem nudili neponovljivo glasbeno kuliso. Pomislila sva, da bi meglice v drugih okoliščinah lahko prinašale tudi nekaj zloveščega, lahko bi prinašale katastrofo. In takrat… Spokojnost trenutka je zmotil glasen, sireni podoben zvok. Iz spomina nama je priklical vse filme, kjer se ob podobnem zvoku sirene razlivajo nevarne snovi, izstreljujejo rakete in topijo jedrske sredice. Že sva tekla proti najinemu jedrskemu zaklonišču (beri: šotor), ko so v misli prišle še druge asociacije. Naše prenočišče je imelo vgrajeno budilko.
No, ni ravno budilka, je pa to oglašanje železniškega prehoda.
Na ta dan naju je čakala težka odločitev. Nadaljujeva ali najdeva mehanika. Odločila sva se, da najdeva mehanika. Čakal naju je namreč Tranfagarasan. Ena najlepših cest, a tudi zahtevna. Predvsem vzpon se mi je zdel problematičen. In ker nisva želela ostati nekje v hribih s pokvarjenim Pierrom sva se določila, da poskusiva mehanika najti kar v Sibiu.
Tjaša in Martin sta se odpravila naprej, midva pa sva začela epsko iskanje mehanika ki je imel čas in veselje, predvsem pa potrpljenje za iskanje napake.
Iskanje mehanika se ni začelo dobro. Večinoma so bili zasedeni, nekateri celo za kakšenm teden naprej. Celo na poblaščenem Peugeot servisu je bilo tako. Midva pa nisva imela časa čakati.
Po nekaj urnem iskanju sva le našla delavnico, ki je bila pripravljena vsaj ugotoviti, kaj je narobe. V sprejemi pisarni je sedela oseba, ki je razumela angleško, govorila pa nemško. Na srečo sem se v srednji šoli učil nemščine. Kot kaže je nekaj znanja ostalo, saj se nam je uspelo pogovarjati. Po nekaj prepričevanja so pregledali najinega Pierra. Ugotovili so, da sta obe prednji pogonski gredi zanič, in da ju je potrebno zamenjati. Nažalost pa niso našli ustreznih rezervnih delov. A tu pride na vrsto pooblaščeni serviser. Pri obisku so mi namreč dali predračun in kataloške številke delov. A da bi jih kar naročili? To bi bilo preveč preprosto. Za Peugetota 205 so namreč na voljo pogonske gredi različnih dolžin. Seveda nisem vedel, katere so ustrezne.
Ponovno sva morala uporabiti vse govorne veščine, nekaj prepričevanja in potrpežljiovsti. A na koncu so pogonske gredi odstanili, izmerili, jih ponovno vgradili in naročili dele. Ki pa ji bodo dobili naslednji dan.
Ker nama ni preostalo drugega, sva naročilo potrdila, rezervirala hotel in upala, da bodo pogonske gredi prave. Odpeljala sva se do hotela in prvič prevzela vlogo pravih turistov. Mongol Rally pa je že pokazal, da načrti morda le niso primerni. Napovedano zabavo bova namreč preskočila.
Prijazni osebi, ki je ponudila pomoč, pa sva bila, čeprav ne bova dosegla obale, zelo hvaležna
Megleno jutro. 
Naš čuvaj. 
Recimo da zna tudi leteti? 
Polž. 
Prelepa pokrajina. 
Stadion v Sibiu. 
Jutranji sprehod. 
Optika pa je. 🙂 