Dan se je začel zgodaj zjutraj. Prenočevanje v kampu je bilo presentljivo mrzlo. Nisva pričakovala da bodo tako tako blizu morja sredi poletja tako nizke temperature zjutraj, a sonce naju je začelo kmalu greti, zato sva pojedla hiter zajtrk in se odpravila na pot.
Bila sva precej blizu meje, a vendar naju je pot na začetku vodila stran od nje. Kar je bilo dobro saj sva se tako peljala skozi nekaj krajev. Namreč zato da objavljava različne medijske vsebine potrebujeva internet. Najin kamp ga začuda ni imel. Prav tako ni bilo zadovoljive mobilne povezave. Kar je predstavljajo težavo, ker je Mateja celo noč preživela za računalnikom in pripravljala naslednji video. Zato sva se odločila da najdeva bar, kjer bo mobilna povezava boljša, hkrati pa se bova še malo okrepčala s kavo in sladkimi pijačami.
Kar nekaj kilometrov je minilo, da sva našla primerno lokacijo. In kakšna lokacija je bila! Najprej sva usedla za mizo in čakala. Po nekaj minutah sva obupala in odpravil sem se za šank. Prišla je energična natakarica (ki je pred tem sedela za sosednjo mizo), ki je pripravila neverjetno kavo v plastičnem lončku. Iz treh na pol praznih hladilnikov pa sem si lahko izbral sladki pijači. Očarljiva lokacija je pripomogla k temu, da se je video hitro naložil v internet.
Meja
Kmalu sva se odpravila k prvemu resnejšemu prečkanju meje. Evropski mejni prehodi so hitri, učinkoviti, dobro organizirani in za popotnike precej preprosti. Tokrat pa se prvič podajava izven evropske unije. Pričakovala sva dolgo čakanje, veliko papirologije in celo zmedo. Seveda na bolgarski strani ni bilo težav, tam so samo potrdili papirje. Na turški strani pa naju je že čakala prva zmeda.
Tam je bil cel konvoj drugih avtomobilov udeležencev Mongol Rally-a. A postopki niso enaki za vse državljane, midva sva imela vsaj urejeno avtomobilsko zavarovanje. Uradniki so naju usmerili v kolono, kjer naju je Pierre čakal do pregleda. Midva pa sva se podala na romanje od okenca do okenca, na enem so pregledali potne liste, na drugem so pregledali Pierrove dokumente, na izpostavi pošte pa sva poskusila kupiti turško nalepko za plačevanje cestnine. Povedali so, da te nalepke tam ne moreva kupiti, lahko pa zamenjala nekaj denarja. To sva tudi naredila, na nalepko pa bova morala počakati še 80 km.
Sledil je še pregled najinega Pierra za morebitne nelegalne substance. Tukaj sva prvič videla, da uradniki niti nimajo veselja pregledovati avtomobilov udeležencev Mongol Rally-a. Kot kaže si ne želijo pregledati 300 avtomobilov v katerih je tisoč različnih torbic, torb in navlake. Tako je bil pregled zares temeljit. Carinik je samo s prtom potipal par torb, si na daleč pogledal vsebino in rekel, da lahko greva naprej. S tem je bil prehod meje presenetljivo hitro zaključen. Ostalo je samo še to, da se odpravimo naprej. Kot kaže pa si Pierre tega ni prav zares želel, saj je oživljanje trajalo kar dolgo. A na koncu je, na veliko navdušenje vseh prisotnih končno oživel in po lepi razgledni cesti sva se odpravila proti Istanbulu.
Iskanje nalepke za plačevanje cestnine naju je vodilo v center enega mesta. Tam sva se samo izgubila in po nekaj stresnih minutah sva obupala, in nadaljevala proti prvi cestninski postaji. Tam sem dejansko lahko kupil omenjeno nalepko. Le na drugo stran avtoceste sem moral teči na izpostavo njihove pošte. Nenavadno in zelo varno.
Istanbul pa ni bil najin cilj za tisti dan, saj sva se odločila, da bova poskusila narediti kar največ kilometrov, zato sva ga videla zgolj od daleč. k najini odločitvi pa je pripomoglo tudi to, da Pierre zares ne mara gostega prometa v vročem vremenu. Odločila sva se, da bova prespala nekje med Istanbulom in Ankaro. In ker sva na Mongol Rally-ju. In ker imava vso kamping opremo, sva žežlela najti spokojno očarljiv kotiček, kjer bi se po dolgih urah vožnje dodobra spočila. Nekaj lokacij sva imela izbranih, na koncu pa jo je za naju delno izbral tudi promet. Mestoma je bil zelo gost, zato se je noč hitro bližala. Najino izbrana lokacija, pa je bila še zelo daleč.
Odločila sva se, da malce prilagodiva najin načrt in poskusiva najti kamp v bližnjem mestu. Ko sva prispela na parkirišče, se nama je zdelo sumljivo, da je kamp popolnoma prazen. Po kratkem čakanju, sem se opogumil in odpravil proti recepciji. Tam sem srečal varnostnika, ki ni govoril angleško, a celotna situacija je kazala, da tukaj ne bova mogla prespati. Z odločnimi potezami je namreč nakazal, da naj kar najhitreje odideva. Zato sem se odpravil proti Mateji in Pierru. Na parkirišču sva še nekaj minut poskušala najti drug kamp, a iskanje je grobo prekinil prej omenjeni varnostnik in še z bolj odločnimi kretnjami nakazal, da res nisva dobrodošla in naj zelo hitro odideva. To sva tudi storila.
Ker se je že znočilo, sva ponovno spremenila načrt in našla hotel v enem od bližnjih mest. Mesto se je imenovalo Golu. Hotel pa je bilo ime Golu City Otel. Ker je bila za nama dolga pot in ker sva bila izjemno utrujena sva lokacijo hotela poskušala najti kar z navigacijo. A glej ga zlomka, ko je navigacija rekla, da sva prispela na cilj, najinega hotela nisva opazila. Po nekaj krogih po tem očarljivem mestu, sva parkirala na ulici in šla vprašat v stavbo, kjer naj bi bil ta hotel, če je to prava lokacija. Receptor je to potrdil, kar je bilo kar veliko presenečenje, saj nikjer ni bilo znaka, da gre res za hotel, ki sva ga rezervirala. Ker s seboj nisva imela turškega denarja, me je upravnik hotela pospremil do bankomata, nato pa sva se končno okoli polnoči vselila v najino sobo. Pa tudi Pierru sva našla prenočišče v bližnji garažni hiši.
Naslednje jutro sva po okrepčilnem zajtrku nadaljevala pot proti Kapadokiji. Čakal naju je dolg dan. Vmes sva imela z Matejo še manjši nesporazum, saj se nisva mogla zediniti glede najinega prenočišča. Jaz sem želel kampirati, Mateja pa je kot glas razuma vztrajal v spanju v hotelu. Po mnogih kilometrih in dolgih urah vožnje, sva se bližala mestu Göreme, še vedno pa nisva točno vedela, kje bi prespala. No, jaz nisem vedel. Kot sva ugotovil blizu Göreme-ja, je Mateja pogumno prevzela iniciativo in že nekaj minut pred najinim prihodom rezervirala hotel.
V poznih popoldanskih urah, sva ponovno prispela na lokacijo, kjer naj bi bil hotel, se ustavila pred strmim uvozom in ugotavljala, če je to res to. No tej res bilo to, a izvidnica je pokazala, da obstaja lažja pot. Vmes sem se ustavil še v recepcijo, kjer smo ugotovili, da rezervacija res obstaja in da bova dobila sobo. Odpravil sem se po Matejo in Pierra. Pierre pa si je ponovno zamislim, da bi ostal kar tam, saj ni želel vžgati. Zdaj sva že videla vzorec in prav vsako ustavljanje je postalo bolj stresno. A po nekaj minutah sva le prispela na parkirno mesto in prav vsem v okolici sva prinesla veselje z ugašajočim se Pierrom in močnim vonjem po bencinu.
Kapadokija
Obložena z vso prtljago sva šla v recepcijo, kjer se me na presenečenje vseh, receptorka po nekaj minutah ni več spomnila. Po nekaj minutnih poskusih prepričevanja, da sem to res jaz, sva obupala in jo pustila v prepričanju, da je nekdo drug poskusil prevzeti najino sobo. Utrujena sva nekaj prigriznila in se odpravila spat. Že naslednje jutro pa sva delala načrte kako bova raziskovala Kapadokio in ugotovila sva, da lahko vidiva marsikaj. Cel dan sva tekala naokoli, si ogledovala različne kamninske strukture, pa še v muzej sva šla. Zvečer pa sva si na najbolj popularnem mestu za ogledovanje sončnih zahodov – ogledala sočni zahod. Še prej pa sva na poti do te točke nekajkrat zgubila. Za pot vprašala osebje v hotelu in po strmem vzponu, sva lahko končno uživala v razgledu.
Sredi noči sem vstal, saj sem želel gledati sončni vzhod z veliko baloni nad pokrajino. Odpravil sem se kar do iste točke kot zvečer. Ko sem ob treh zjutraj prisopihal do restavracije malo pred to točko, me je na veliko presenečenje ustavila oseba. Rekla je, da gre za privatno lastnino, in da ne smem naprej. Če bi šlo za lažji vzpon in drugo uro bi se morda vdal. A tokrat se nisem pustil tako zlahka odgnati. Minilo je nekaj minut in z veliko mero gestikulacije, polomljene angleščine in nasmehov sem lahko nadaljeval. Juhej!
Sončni vzhod je bil lep. A balonov ni bilo. Mateja mi je ob vrnitvi v hotel povedala, da je bila vremenska napoved slaba, in da na ta dan niso vzleteli. Kot kaže, bo morala klasična fotka počakati.
Dan pa se s tem ni končal. Odpravila sva se proti Črnemu morju. Ob obalni cesti sva se vozila dolgo, naredila sva veliko kilometrov. Zvečer sva prišla do kampa, kjer je Matejo zelo vznemirilo pomanjkanje interneta. Mobilnega signala ni bilo, brezžičnega interneta tudi ne. A to še ni bilo vse. Tudi elektrike pri šotoru ni bilo. Včasih so informacije na internetu pač netočne, ali pa se stvari vmes spremenijo. Je bil pa to dober pokazatelj, da bo tudi internet vedno redkejši in manj zanesljiv.
Zagotovo pa bo dobro deloval v naslednji državi. Tja sva se odpravila zjutraj in po dolgi vožnji po lepi obalni cesti sva prispela na mejo. Prva meja med neevropskima državama. Če sva na prejšnjem prečkanju pričakovala zmedo, sva jo tokrat dejansko dobila. Prečkanje meje med Turčijo in Gruzijo je bilo zares dolgotrajno, stresno in pa (predvsem zame) v čakanju WCja.
