Ko sva končno prispela na mejni prehod med Turčijo in Gruzijo se je začela zanimiva dogodivščina. Najprej so znaki kazali v napačno smer. Po nekaj minutah posvetovanja sva se odpeljala do vrste, ki je najverjetneje vodila v Gruzijo.
Nato sva ugotovila, da morajo iti sopotniki skozi ločen terminal. Mateja se je, oborožena z vsemi potrebnimi dokumenti, pogumno peš odpravila proti Gruziji.
Jaz pa sem se pripravil na čakanje v vrsti s Pierrom. Čakanje je bilo stresno in v znamenju dveh stvari. Iskanja svežega zraka za hlajenje motorja in v iskanju WCja. Nekje v Turčiji sem kot kaže pojedel nekaj, kar ni bilo najbolj povšeči mojemu prebavnemu traktu. Pa tudi veliko vode sem spil.
Vrsta se je pomikala počasi, jaz pa sem obupal and vžiganjem Pierra, zato sem ga raje potiskal naprej. Med čakanjem sem z drugimi udeleženci spregovoril nekaj besed, vmes pa smo se počasi premikali naprej.
Ko sem bil končno na vrsti za izstop iz Turčije se je začelo. Pierre ni želel vžigati, WCja ni bilo blizu, pa še okenca za potrjevanje različnih dokumentov so bila zelo oblegana. Začuda se nihče ne postavi v vsrto, ampak se vsi prerivajo v upanju, da bodo hitreje na vrsti. Pri zadnjem okencu sem gledal že tako grdo, da se še domačini niso več poskušali vriniti pred mene.
Po nekaj (desetih) minutah sva s Pierrom zapustila Turčijo in se po 50 metrih postavila v novo vrsto. Tokrat za vstop v Gruzijo. Stanje ni bilo nič kaj boljše. Okenca, domačini in vrivanje. Vse v spremljavi neskončnega zaganjanja Pierrovega motorja.
V nekem trenutku so tudi uradniki ploskali, ko se je končno zaslišal čudovit zvok vrstnega štirivaljnika.
Prehod meje je trajal približno dve uri. Po še nekaj desetih mintah pa sem končno dobil veliko nagrado – WC.
Gruzija
Zakaj sva sploh šla v Gruzijo?
Leto poprej smo v Batumiju odkrili café. Imenovan Radio. Ugotovili smo, da imajo odlično hrano. In še boljši čokoladni lava cake. No, pa tudi v Ushguli sva se želela pripeljati.
A popravilo v Romuniji nama je vzelo nekaj časa, zato sva na koncu ponovno okusila zgolj lava cake.
Naslednji dan sva se odpravila proti Azerbajdžanu. Pot je bila mirna in presenetljivo tekoča. Tik pred mejo pa sem opazil znak – Rustavi International Motorpark.
Mateja na poti zbira nejne fotke iz vsake države. V Gruziji je še ni imela, zato je bil to odličen trenutek za obisk steze. Na poti do drikališča sva se poigravala z mislijo, da bi po njej s Pierrom odpeljava kakšen krog. In res, ko sva prispela do vhoda, sva varnostnika vprašala, če se lahko peljeva. Ni vedel, a je vseeno odprl zapornico.
Odpeljala sva se do steze. Tam nama je nekdo rekel, da naj malo počakava. Ni govoril angleško, a druga oseba bi naj jo. Med čakanjem se je okrog Pierra nabralo nekaj ljudi. Med njimi je bil tudi Asaf. Na dirkališču ima nekaj igrač, pa tudi podjetje ima, ki se ukvarja z organiziranjem malo bolj razburljivih dejavnosti. Kot je naprimer ogled Gruzije z bugiji. Vključuje pa še prevoz s helikopterjem in puške.
Razkazal nama je garaže in igrače. Na koncu pa nama je zaželel srečno pot.
Čeprav sva zamudila čas, ko je proga odprta, nama je ogled Asafovih igrač polepšal obisk dirkališča.
Pot sva nadaljevala proti Azerbajdžanu. Na Gruzijski strani sva mejo prečkala ločeno. Na Gruzijski strani so stvari potekale hitro. Tokrat sem Matejo čakal jaz. Ko je Mateja prišla do Pierra, pa se je zgodba ponovila. Enostavno se ni želel zagnati. Tokrat se je prvič zgodilo, da so naju prijazni popotniki morali potiskati. Pierre je mukoma vžgal in odpeljala sva se v vrsto za vstop v Azerbajdžan.
Med čakanjem sva Pierra seveda potiskala naprej. Ko sva prišla do ustreznih okenc se je ponovno začelo prerivanje, iskanje uradnikov in potrjevanje dokumentov.
Potiskanje najinega Pierra je šlo tokrat še dlje. Tokrat sva ga potisnila vse do pregleda. Ko je bilo vse zaključeno, sva po nekaj urah želela Pierra zagnati in se odpeljati proti Bakuju. A na Mongol Rally-ju stvari niso tako preproste. Enostavno ni želel vžgati. Po nekaj poskusih sva obupala. Želela sva ga sama potisniti v Azerbajdžan. No, tudi tokrat pa se je nekaj zgodilo prvič. Čez mejo naju je potisnil – carinik.
Azerbajdžan
Ker je bilo pozno, sva noč preživela v hostlu blizu meje. No, ne tako zelo blizu, saj sva tja prispela okoli polnoči. Po nevljudnem jutranjem bujenju sva pot nadaljevala proti Bakuju.
Baku se nama ni zdel nič posebnega. Ima nekaj zanimiv zgradb, ima nekaj luči. A prav več od tega ne. Morda bi bilo drugače, če bi tam preživela več časa. Ali pa če ne bi imela občutka, da naju želijo prav vsi ogoljufati. Tako kot so naju na bencinski črplaki, kjer so nama nahitro zaračunali trikratnik cene natočenega goriva.
V Bakuju nisva bila dolgo, saj sva želela hitro oditi v Iran. A če so bili prehodi meje zmedeni že zdaj, je naslednji to letvico močno dvignil.
Baku. 
Baku. 
Baku. 
Baku. 
Baku. 
Igrača. 
Igrača. 
Igrače. 
Igrače. 