Odhod iz države je običajno lažji del naloge. Tako je bilo tudi pri prehodu iz Turčije v Iran. Na turški strani so od daleč pogledali avto, potrdili papirje in nama zaželeli veliko sreče. Kar je v nama porodilo vsaj manjši sum. Ko sva se pripelajala do prvih vrat na iranski strani sva ugotovila zakaj.
Mejne prehode sva vsaj malo raziskala. Pri tem je bilo recimo napisano, da se pri okencu najdejo pomagači, ki vzamejo dokumente, pomagajo pri prehodu meje, nato pa želijo (bogato) plačilo. Poleg tega je točno ta mejni prehod znan tudi po tem, da vsi uradniki niso nujno oblečeni v unifome. Kako naj torej veva, kdo je pravi uradnik in kdo ne?
Da bi bilo vse še malo težje, sva morala Pierra začasno uvoziti. To nama je omogočil Carnet. Hkrati pa je to pomenilo še eno dodatno okence.
Pri prvem okencu sem se dokumentov močno oklepal. A še preden sem se zavedel, je moje dokumente posvojil vnet pomagač. Z veliko skrbjo sem mu prepustil potrjevanje. Ves čas pa sva se z Matejo spogledovala in delala rezervni načrt. Dogovorila sva se, da nikakor ne pokažem denarnice, češ da imava ves denar v avtu.
Na prvih nekaj okencih so samo pregledali potne liste, prometno in vizo. Na naslednjih so se začeli postopki za pregled avtomobila. Ponovno so ga pregledali bolj površno.
Najin (nepoklicani) pomagač mi je vmes ponudil še telefon. Sogovornik mi je rekel, da naj ga poslušam, naj mu sledim, zatrdil pa mi je tudi, da je res pravi uradnik. Pod nos mi je pomolil tudi izkaznico. V moji glavi je izgledala kot slabo narejeno vozniško dovoljenje. Minute so minevale, število obiskanih okenc je naraščalo.
Ko smo končno prešli čez pregled sva se spraševala, kje in kdaj bova potrdila Carnet. Odgovor je sledil v kratkem. Skrita razapadoča stavba naj bi bila mesto, kjer se to običajno zgodi. Pomočnik je takrat omenil, da je odgovorni uradnik zaradi pozne ure že odšel domov, in da je potrebno plačati vzpodbudo v višini 40$. Oba sva si mislila: “Zdaj se bo pa začelo”. Po plačilu vzpodbude je uradnik prispel. Čakala sva ga samo 10 minut. Na najino presenečenje je Carnet pravilno potrdil. Že sva mislila, da sva končala, ko nama je najin pomočnik povedal in pokazal, da naj mu slediva. Čakal naju je pravi labirint naključno prakiranih tovornjakov. Pravzaprav sva imela srečo, da je Pierre precej ozek, saj drugače ne bi prišla skozi. Ponekod sva morala celo zložiti ogledala. Prispela sva še do zadnjega uradnika. Ta je za vpis Pierra v ogromno knjigo želel 15$. Seveda sva plačala. Najin pomočnik (no, po potrditvi Carneta sva imela kar dva pomočnika) in uradnik sta si izmenjala nekaj glasnih besed.
Po nekaj urah sva končno prišla do vstopnih vrat. Iran naju je čakal. A najina pomočnika sta nama pokazala, da naj se ustaviva ob robu ceste.
Ponudila sta nama še menjavo denarja po (kasneje ugotovljenem) zelo slabem tečaju. Na koncu pa sta še rekla, da jima lahko pustiva nekaj napitnine. To sva tudi storila. Pomoč naju je skupaj stala 10$.
Še danes ne veva, če sta bila najina pomočnika prava uradnika ali goljufa, ki sta si denar razdelila s pravimi uradniki. Veva samo, da bi brez njiju zelo dolgo tavala po mejnem prehodu kjer bi iskala različna okenca in skrite stavbe. Med tovornjaki pa bi verjetno izgubila kakšno uro ali dve.
Na koncu sva bila vesela, da naju vse skupaj ni stalo več, in da sva z mejnim prehodom opravila dokaj hitro.
Prenočišča sva počasi začela iskati glede na zahteve mojega prebavnega trakta. Ker se je bližal večer, sva prenočišče našla v Astari. Nahaja se blizu meje. Hotel je bil zelo lep, zajtrk pa so nama prinesli v sobo.
V Romuniji sva izgubila nekaj dni, zato sva se hitro odpravila naprej. Po lepih cestah in zanimivi pokrajini sva se pripeljala do preničišča v Quazvin-u. Tudi tokrat sva prenočila v hotelu. Do tja sva prispela brez težav. Parkirala sva na ulici, opravila hotelske obveznosti in poskusila najinega Pierra parkirati na parkirišče. A tam ni želel vžgati. Po dobri uri pa je oživljanje vendarle uspelo.
Težave
Najin cilj v Iranu je bil Esfahan. Pot je bila zanimiva, saj se je Pierre večkrat uprl in ni želel nadaljevati. Enkrat so naju morali celo potisniti. A po celem dnevu vožnje sva končno prispela v Esfahan. A nikakor na način, ki bi nama bil všeč.
Esfahan je veliko mesto, ki leži 1600 metrov and morjem. Med najinim obiskom so temperature dosegale 40° C. Tja pa sva prispela v najslabšem možnem času – v času prometne konice.
Že prej sva vedela, da Pierre ne mara stanja v koloni v vročem vremenu. A tokrat se je prvič zgodilo, da je enostavno ugasnil. Ustavila sva se na robu ceste pri največji avtobusni postaji v mestu. Ko sva čakala, da se je ohladil, sva iskala alternativno pot do prenočišča. Našla sva nekaj cest, ki niso bile prenapolnjene s pločevino. Po uri in pol sva se le odpravila naprej. Naredila sva skoraj cel krog, in po dobrih treh urah sva se morala ponovno ustaviti. Tokrat na parkirišču pred največjo avtobusno postajo. Dobrih sto metrov pred točko, kjer sva se ustavila prvič.
Bila sva utrujena, lačna in precej tečna. Čakala sva, da se Pierre ohladi in da se promet sprosti. Vmes sva poskusila najti restavracijo, a je v bližini ni bilo.
Okrog enajstih zvečer se je Pierre ohladil, promet se je sprostil in našla sva hotel, ki bi lahko imel prosto sobo in parkirišče.
Vožnja do hotela je trajala okoli dvajset zelo stresnih minut. Ko sva ga zagledala se je Pierre ponovno ustavil in s tem potrdil izbiro prenočišča. Še vedno pa je bil parkiran na ulici. Mukoma je vžgal, a je čez dobrih 150 metrov ponovno ugasnil tik pred vrati parkirišča. Skupaj s hotelskim osebjem smo ga potisnili na parkirno mesto.
Izjemno utrujena, precej lačna in slabe volje sva šla spat.
Naslednje jutro sva pojedla zajtrk, podaljšala najino bivanje v hotelu za še eno noč in se odpravila na lov za rezervnimi deli. Sumil sem, da bi lahko težave povzročala vžigalna tuljava. Zato sem obstoječo vzel s seboj misleč, da bo rezrvne dele preprosto najti. Takoj po prehodu meje sva namreč opazila ogromno Peugeotov raznih modelov. Med vožnjo do Esfahana bi jih lahko naštela na stotine.
Polna optimizma sva se odpravila na ulico, dolgo skoraj kilometer. Na njej so samo trgovine z rezervnimi deli in mehaniki. Taksi naju je odložil na začetku ulice. Sonce naju je grelo, bilo je izjmeno vroče.
Ko sva hodila sva iskala trgovine s Peugeotovim logotipom. Vstopila sva v prvo. Pokazal sem tuljavo, prodajalec pa je samo odkimal in naju napotil do naslednje trgovine. V vročini, neprespana in z malo vode je bil vsak meter pravi izziv. V naslednji trgovini se je zgodba ponovila. Prodajalec je odkimal, midva pa sva hodila naprej.
No, v tretji trgovini je postalo jasno, zakaj sta prva dva tako hitro odkimala. Prodajalec, ki je celo znal sprejemljivo dobro angleščino, nama je povedal, da je res Peugeotov v Iranu ogromno. Predvsem modelov 405, 206 in 207. Pa še en vmesni model med 405 in 406. A Peugeotov 205 tam niso imeli. Mislil sem si: “F***. Zdaj bo pa postalo zanimivo”. Po kratkem pogovoru nama je dal ime osebe, ki bi lahko imela vžigalno tuljavo in naju napotil v približni smeri trgovine. Po mnogih minutah hoje in spraševanja nama je ni uspelo najti. Zato sva nadaljevala z originalnim načrtom. Hodila sva proti prodajalnam z Peugeotovim logotipom in spraševala, če ima kdo tuljavo. Nisva dolgo hodila, ko sva prispela do prodajalne, ki bi bila po najini izbiri ena zadnjih. Če ne bi imeli, bi poskusila tuljavo najti drugače. Nisva vedela kako, a poskusila bi.
Seveda nama Pierra ni bilo nujno potrebno popraviti. Če nama ne bi uspelo, pač ne bi mogla nadaljevati poti. A tukaj nastane še težava. Pierre je bil začasno uvožen v Iran. Zato sva imela Carnet. Torej ga mora slej ko prej tudi zapustiti. Drugače bi naju čakal dolg boj z birokracijo in kar nekaj stroškov z raznimi dajatvami. Težavo nama je predstavljala tudi viza. Odobrili so nama jo za 15 dni. Ob vstopu v Esfahan sva jih imela še 13. Sicer jo je mogoče dvakrat podaljšati, a s tem bi sanje od dokončanju Mongol Rally-ja padle v vodo.
Ko sva vstopila v prodajalno, vsa pokazala tuljavo. S seboj sem imel še en kabel za svečko, ki je med mojim pregledom razpadel. Prodajalec je odkimaval in kazalo je, da se bova morala vrniti do hotela brez rezervnih delov.
Morda sva se mu zasmilila zaradi najinega ne najboljšega izgleda. Bilo je vroče, oba sva bila oblečena v več oblačil kot bi si želela. Sva le upoštevala lokalne običaje. Po nekaj minutah nama je namreč ponudil vodo, narezal melono in začel klicati. Angleško ni znal najbolje, zato smo se pogovarjali v kombinaciji angleščine z Googlovega prevajalnika in gest.
Kmalu je rekel, da je našel tuljavo in se odpeljal. Po nekaj minutah se je vrnil z drugo rabljeno tuljavo. Ker sem želel kupiti še druge kable za svečke, sem to povedal in začelo se je iskanje. Primernih ni imel. Zato je vzel pokvarjenega in se ponovno odpeljal. Med čakanjem se nam je v prodajalni pridružil še nekdo, ki je znal dobro angleško. Pogovarjali smo se in čakali.
Mongol Rally, pot in zemljevid so večinoma dobri za pogovor. Veliko ljudi je zanimalo iz kje prihajava, kje sva bila in kaj si misliva o Iranu. Pogovor je bil prijeten, ljudje so bili prijazni, čas je hitro mineval, živčnost pa (vsaj pri nama) ni popuščala.
Prodajalec, ki je bil dejansko lastnik prodajalne se je vrnil z obnovljenim kablom. Vprašal je, če sva že jedla kosilo. Ob negativnem odgovoru nama je ponudil dva sendviča. Njegovega in sendvič njegovega zaposlenega.
Sendviča sta bila odlična. Ko sva oba jedla je prišel še mehanik. Lastnik prodajalne je rekel, da naju bo odpeljal do hotela, kjer bo mehanik priključil drugo tuljavo.
Midva sva jedla, vmes pa smo se pogovarjali. In lastnik prodajalne je dobil ime. Majid. Z njim in mehanikom smo se kmalu odpravili proti hotelu. Tam je mehanik hitro ugotovil, da nadomestna tuljava ne deluje, in da najina deluje brezhibno. Na moje presenečenje pa je ugotovil, da je okvarjena bencinska črpalka. Ki je bila praktično nova, saj sem jo menjal malo pred odhodom.
Majid je rekel, da bo poskusil najti drugo črpalko in da se bomo slišali prek WhatsApp-a. Ob mojem vprašanju po plačilu je rekel, da nama ni potrebno plačati ničesar.
Proti večeru naju je kontaktiral in rekel, da naj mu pripeljeva okvarjeno črpalko. Hitro sem jo odstranil, in s taksijem sva odhitela proti Majidovi prodajalni. Polna vprašanj in dvomov sva se odpravila nazaj proti hotelu.
Naslednji dan sva v hotelu potrpežljivo čakala na nove informacije. Proti popoldnevu sva želela izvedeti, če je s črpalko že kaj novega. Zato sva Majidu napisala sporočilo. Prejel ga je, videl ga je, a odgovoril ni. Kaj kmalu sva ga poskusila poklicati. Ni se javil. Čez nekaj časa sem ga klical s številke, ki je do takrat še ni poznal. Javil se je in rekel, da išče drugo črpalko. Rekel je tudi, da naj ga pokličem kasneje. Čez nekaj ur sem ga ponovno klical. Ni bilo odziva.
Naslednjih nekaj ur je bilo zelo stresnih. Zaupala sva popolnemu neznancu in mu predala najino napol delujočo črpalko. Brez nje pa nisva mogla zapustiti Esfahana, kaj šele Irana.
Ždela sva v hotelski sobi in delala različne načrte. Kako priti iz države, kako dolgo lahko Pierre ostane tam, in kam sploh lahko greva. Ugotovila sva, da greva lahko rezervne dele iskati v Armenijo in/ali Gruzijo. Za vstop v ti državi ne potrebujeva vize. Našla sva tudi ambasade, kjer lahko dobiva novo Iransko vizo. A to bi pomenilo, da je za naju Mongol Rally-ja konec.
A zvečer se je Majid končno javil. Našel je pumpo, a ta je bila v Teheranu. Nekaj časa bi trajalo, da jo dobi. V Iranu pa so imeli naslednji dan praznik, zato bi trajalo dlje. Povedal pa je tudi, da je vgradnja električne črpalke boljša ideja.
Odločila sva se za vgradnjo omenjene črpalke. Ker bo tudi to trajalo dlje, sva ponovno podaljšala bivanje v hotelu. Osebje je verjetno že sprejemalo stave, kdaj bova dejansko odšla.
In ker se s Pierrom nisva mogla voziti naokoli in je bilo vzdušje v hotelski sobi precej klavrno, sva se odločila, da bova pač turista. Vzel sem fotoaparat in z Matejo sva šla naokoli.
Kmalu naju je ustavil prvi človek. Spraševal naju je od kje prihajava, kam greva, kaj si misliva o Iranu in še druge stvari. To se je ponavljalo tako pogosto in tako dolgo, da sva imela že oba skorajda sestavljen govor. Očitno so prebivalci Irana res tako prijazni kot sem slišal od tistih, ki so tam že bili.
Uživala sva v pozornosti, ki sva jo dobila. Jedla sva odlično hrano. No, jaz sem jo. Mateja kot vegeterjanka je imela veliko več težav. Ogledovala pa sva si še prelep Esfahan. Prijazni mimoidoči naju je povabil na čaj. V prodajalno preprog. Tam sva imela poučno predavanje o njih. Od izvora, načina izdelave do simbolike barv in motivov.
Vsak dan pa sem lahko tudi fotografiral. Motivov res ni manjkalo. Tako zvečer, čez dan kot tudi zjutraj.
Naslednji delovni dan sva Pierra pospremila do Majida, ta pa naju je pospremil do drugega mehanika. Nova bencinska pumpa bo končno vgrajena. Po videnem (najprej je zvrtal eno lukjno in se odločil, da pumpa tam ne more biti) nisem imel ogromnega zaupanja v mehanikovo delo, a včasih se tudi zmotim. 😊
Pierre je bil pozno popoldne pripravljen. Polna optimizma sva se z Matejo odpravila h Majidu. In res, Pierre je kar delal. Plačala sva rezervne dele in mehanikovo delo, Majid pa še vedno ni želel plačila. Še več, ponudil nama je tudi prenočišče. A ker sva imela rezerviran hotel, sva se s Pierrom odpravila tja.
In kako lepo se je bilo voziti. Pierre je delal bolje kot kadarkoli prej. Navdušena sva že skoraj parkirala za hotelom, v mislih sva se že odpravljala proti meji.
Vprašanje je bilo samo proti kateri. Glede tega sva se z Matejo nekajkrat sporekla. Na koncu pa sva se dogovorila, da greva proti Teheranu. Če bo Pierre deloval, nadaljujeva proti Turkmenistanu, drugače se prek Armenije ali Turčije vračava v Slovenijo.
A Pierre se je odločil. Da mu je Esfahan še vedno zelo všeč. Tik preden sva se ustavila je namreč ponovno ugasnil.
Razočaranje je bilo veliko. Tišina pa pomenljiva. Dnevi so kar hiteli mimo in viza se nama je iztekala. Nadaljevanje Mongol Rally-ja je bilo postavljeno pod velik vprašaj. Situacijo sva sporočila Majidu in čakala na odgovor.
Kmalu se je oglasil in rekel, da prihaja do najinega hotela s tretjim mehanikom. Ta je zadevo pregledal in ugotovil, da se zaradi lokacije črpalka pregreva. Drugi mehanik jo je namreč pritrdil pod ročno zavoro, čisto zraven izpušne cevi.
Rešitev
Majid je rekel, da bo potrebno izpuh prestaviti, in dan naj se naslednji dan ob 9:00 oglasim pri njem ali pri tretjem mehaniku. Pa čeprav je bil petek in s tem v Iranu prost dan.
Tokrat sem do mehanika odšel sam. Mateja je uživala v hotelski sobi. Ki bi jo morala zapustiti še isti dan.
Pri mehaniku sem ugotovil, da izpušne cevi ne bo prestavil, le izoliral jo bo. Ko jo je, sva se odpravila na testno vožnjo. Pierre je delal brezhibno. A ob vrnitvi v delavnico je ponovno ugasnil. Mohammad (mehanik) je začel razdirati stvari. Ugotovil je, da pride do uplinjača preveč goriva. Potrebno bo narediti povratni vod. Majid se je odpravil po dele, vmes pa se je v delavnici nabralo nekaj ljudi. Želeli so se pogovarjati, seveda.
Mateja pa je vmes še za eno noč podaljšala bivanje v hotelu.
Delo se je zaključilo popoldne. Mohammad je za ves trud računal (preračunano) približno 10$. Majid pa še vedno ni želel vzeti ničesar. Še več, tudi na večerjo naju je povabil. Želel sem se posvetovati z Matejo, zato povabila nisem takoj sprejel.
Vožnja do hotela je bila prijetna, čeprav sem se malo izgubil. Pierre je deloval brezhibno, a optimizem tokrat ni bil tako izrazit. Na moje presenečenje pa se težave niso ponovile. Pierre je enostano deloval.
Z Matejo sva se dogovorila, da sprejmeva povabilo. Zvečer sva našla Majidovo hišo. V velikem dnevnem prostoru se je kmalu zbrala skoraj cela družina. Pogovarjali smo se in jedli odlično hrano. Večer je minil hitro, bil je zelo prijeten. Na koncu pa je sledilo še povabilo za prenočitev. A hotel sva imela še vedno rezerviran, zato sva blizu polnoči odšla. Opremljena s popotnico v obliki sadja.
Zjutraj pa sva kočno zapustila še najin hotel. Odpravila sva se proti Tehranu. Vožnja je bila prijetna in brez težav. Pierre je še vedno delal. Pri Teheranu sva se zato držala desno – proti severu. In proti Turkmenistanu.
V Esfahanu sva bila skoraj teden dlje kot sva načrtovala. Morala sva nadoknaditi nekaj časa. Zato sva se vozila skoraj cel dan. Pozno zvečer sva prišla v Mahmudabad. To je parvo letoviško mestece. Našla sva motel. Tudi tu pa so bili zelo prijazni. Želeli so se slikati z nama in posneti video. Ker sva želela oditi zelo zgodaj, so nama že takoj prinesli zajtrk in nama prinesli juho.
Naslednje jutro sva zaspala, ker nisem slišal budlike. 😊 Zajtrk sva pojedla med vožnjo, čakala pa naju je dolga pot.
Zalo zgodaj sva odšla, ker se mejni prehod med Iranom in Turkmenistanom zapre ob 16:30. Dolgo nama je kazalo, da bova na mejo prispela tik pred zaprtjem. Nato pa sem zgrešil izvoz. Takrat je prehod meje na ta dan padel v vodo.
Mateja je našla drugo pot do mejnega prehoda, jaz pa sem našel lokacijo za divje kampiranje. V bližnjem mestu sva komajda našla odprto trgovino. Mateja je kupovala večerjo, sam pa sem čakal pri avtu. Ni minilo dolgo, ko se je zraven že ustavil avto. Do mene je pristopila najstnica in se začela pogovarjati. Vmes je Mateja nakupila vse potrebno. Želela sva nadaljevati, sledilo pa je povabilo na čaj.
Z Aido in njeno družino sva preživela nekaj prijetnih ur. Odšla sva bogatejša za lep pogovor, nekaj sladkarije in dve zapestnici.
Po nekaj urah sva prispela do najinega prenočišča, postavila tabor in si skuhala večerjo. Spanec je bil odličen. Zjutraj pa sva se odpravila proti meji. Pripravljena sva bila na dolgo čakanje, zmedo in temeljit pregled avtomobila.
Iran naju je prijetno presenetil. Ljudje so izjemno prijazni, odprti in dobrodušni. Morda so takšni samo do turistov, a midva to tudi sva. Starejši prebivalci zjutraj telovadijo. Na glavnem trgu v Esfahanu je med mošejami zjutraj tempo rekraciji narekoval techno.
Z vsemi, ki so se opogumili in pristopili k nama, se je bilo prijetno pogovarjati.
Majidu sva zelo hvaležna za vso pomoč in dobroto. Brez njega bi zelo težko popravila najinega Pierra.