Cilj

Takrat sva se prvič zavedla – dejansko lahko prideva do cilja. Ali bolje, da se lahko do tja pripeljeva s Pierrom.

Že ob prihodu v Ulan Bator je bilo jasno, da nama bo do cilja uspelo priti. Če ne drugače, pa s pomočjo avtovleke. Ko pa sva se zadnji dan vozila po lepi cesti, ko ni bilo več večjih preprek, ko je stres zamenjalo olajšanje, ko se nama ni bilo več treba bati lukenj, jarkov, pomanjkanja bencinskih črpalk…

Pokrajina se je iz mehkih mongolskih s travo prekritih gričkov spreminjala. Postajala je bolj gozdnata. Bolj sibirska. Spominjala je na konec nekega obdobja. Skorajda leto načrtovanja, pogovorov, priprav in skorajda dva meseca izzivov, vožnje, solz, veselja,…

Vsi občutki, vsa čustva in nešteti spomini so začeli vreti na plano. Vsa doživetja so se začela vračati. Idilične pokrajine in negotovost neznanega. Puste planjave in prijazni ljudje. Prepiri in trenutki nepopisnega navdušenja. Sončna jutra  in hladni odnosi. Harmonija in kaos. Ponos in žalost. Vse…

Pričakoval sem, da Mongol Rally ne bo lahek. Predstavljal sem si izzive, ki jih lahko ponudi. A tako kot se velikokrat izkaže, lahko navkljub jasnim predstavam realnost prinese marsikaj drugega. Morda lepšega. Morda težjega. Morda pritrdi predstavam, lahko jih popolnoma ovrže. Včasih pa se za največji izziv prikaže prav tisto, kar se je sem ter tja pojavilo v mislih, a sem jih hitro zavrgel ali pozabil.

Že priprave so sem ter tja nakazale, da imava z Matejo večkrat popolnoma drugačen pogled na določeno stvar. Včasih sva našla skupni jezik, včasih ne. Temu, tudi zaradi res izjemnega hitenja v zadnjih tednih pred odhodom, nisem posvečal prevelike pozornosti.

Na Mongol Rally-ju pa je prav najin odnos postal največji izziv. To ni bilo popolnoma nepričakovano, a širina prepada med najinima pogledoma me je občasno presenetila. Pri tem niso pomagale niti druge okoliščine – utrujenost, vročina, okvare in negotovost. A tako kot pri vsem, tudi najin odnos ni bil samo zahteven. Res so bili slabi trenutki zares slabi, a tudi lepi trenutki so bili zares lepi. Včasih so oči postale solzne, ker sva se morala odpovedati kateri od želja, včasih pa, ker se je kakšna velika uresničila.

Utopično je pričakovati, da se v tolikšnem časovnem obdobju ne bo konfliktov. Moram pa priznati, da je šlo v to, da bi jih bilo manj, veliko več energije kot sem pričakoval. In da je bil pozitiven optimističen pristop pomemben pri tem, da sva se z izzivi uspešno spopadla.

Vseeno pa je včasih optimizem, skupaj z omenjeno pozitivno naravnanostjo, lahko tudi ovira. Včasih se je potrebno predati, da greš lahko naprej.

Tavildara. Skoraj 27 ur vožnje, skoraj 27 ur vztrajanja. Izziv ki je pokazal, da je včasih potrebno poslušati tihe misli, ki jih velika želja skoraj preglasi. Ki je pokazal, da je včasih potrebno obupati. Izziv, ki naju je na koncu premagal in ki se ga z veseljem spominjam.

Tudi za to, ker se je po naporni vožnji, kjer v soju luči na Pierru nisva videla prav daleč, začelo daniti. Svet se je prebujal, s tem pa so se pokazali čudoviti razgledi na hribe, ki so se le nekaj ur prej zdeli prekleti.

Počasi sva se približevala meji z Rusijo. Kilometri so minevali prehitro, a vožnje še zdaleč ni bilo konec. Prehod meje je vedno dolgotrajen, cilj pa je odprt do 18. ure. Poleg tega pa sva morala najti še prenočišče. Čeprav zveni lahko, običajno ni.

Razmišljal sem, da je načrtovanje Mongol Rally-ja verjetno nemogoče. Enostavno je preveč vsega. In čeprav sem vedel, da bo vožnje veliko, me je trajanje vsak dan presenečalo. Dolge vožnje po luknjastih cestah so resda naporne, a s seboj prinesejo tudi nekaj drugih težav. Prva, najbolj očitna je iskanje prenočišč. Spala sva v lepih hotelih, hotelih in slabih hotelih.  Pa v hostlih, motelih in apartmajih. No, pa v urejenih kampih, sem ter tja pa se je našlo tudi bolj divje prenočišče. Da ne omenjam mize in Pierra…

Sam na potovanjih od prenočišča pričakujem posteljo, nekaj zasebnosti, morda kopalnico in WC, če pa lahko zraven dobim tudi zajtrk… No, potem je prenočišče že vrhunsko. Na potovanjih mi prenočišče služi zgolj kot orodje. Tam preživim le toliko časa kot je nujno potrebno. Nato pa nadaljujem z raziskovanjem ali s potjo.

Glavni poudarek iskanja prenočišč, predvsem pri kampiranju, je negotovost. Sem ter tja sva sredi noči prispela v mesto, kjer prenočišč ni veliko. Takrat je bilo potrebno najti nekaj, skorajda karkoli. Večkrat se je zgodilo, da sva prenočišče rezervirala zgolj nekaj minut pred prihodom v mesto. Kar pa ni pomenilo, da sva čez nekaj minut dejansko prispela do prenočišča.

Tudi uspešna rezervacija pa še ni pomenila, da sva prenočišče našla. Navigacija in občasni napačni naslovi so nama povzročali nemalo težav v obliki iskanja točne lokacije. To je včasih trajalo tudi kakšno uro. A vedno nama je uspelo. Mateja pa je običajno našla čudovita prenočišča. Čeprav ji je to, vsaj tako po občutku, povročalo kar nekaj preglavic in slabe volje.

Moram pa priznati, da sva morala včasih regijam prilagojene kriterije še malce spustiti. V »hotelu« pred rusko-mongolsko mejo, so imeli skupen tuš – zaklenjen. Po vztrajanju so ga sicer odklenili, a kaj kmalu je bil ponovno zaklenjen. A imeli so postelji, midva pa sva po neuspelem iskanju prostora za šotor, dokaj nujno potrebovala prenočišče. Pa še poceni je bilo.

Negotovost pa ni bila edina stvar pri prenočiščih. Malo kreativnosti pri iskanju lokacije je sem ter tja prineslo lepe razglede in pogovore z zanimivimi ljudmi. V Kazahstanu in Mongoliji pa je pomanjkanje ljudi, naselij in ulične razsvetljave prineslo mir in pogled na izjemno nočno nebo. V ušesa pa se je naselila tišina, ki so jo sem ter tja zmotile le žuželke.

Malo pred mejo sem že postal lačen. Zajtrk sva imela, od takrat pa je minilo že kar nekaj ur. S seboj sva imela še nekaj hrane. Oba pograbiva piškote in slastno čokoladico in to poimenujeva…. Malica. Ali pa kosilo. Odvisno kako dolgo bo trajalo prečkanje meje. Nadaljevala sva z vožnjo proti meji. Narava je postajala vse bolj bujna.

Čeprav sva že imela malico (ali pa kosilo?), so mi misli še vedno uhajale k hrani. Če so bila prenočišča največja težava, jim hrana tesno sledi. Spominjal sem se trenutkov, ko sva prispela v Esfahan. Prometna konica. Nepopisna gneča. Izjema vročina. In Pierre, ki ne želi nadaljevati. Ko se je to zgodilo drugič, je sonce že zašlo. Nisva imela kaj. Izkušnje so kazale, da se mora Pierre ohladiti. Zunaj je bilo še vedno krepko čez 30 stopinj Celzija. Bila sva (kot ničkolikokrat prej in potem) utrujena.

Čakala sva in čakala. Vmes pa je lakota naraščala. S seboj praktično nisva imela hrane. Ko sva takole prispela v neznano mesto, je bilo včasih težko prepustiti Pierra ulici. Zato nisva želela prav daleč. A blizu ni bilo niti trgovin, niti restavracij, kamor bi si želela iti. Spomini na Turčijo in kebab so bili še preveč živi. Bila sva utrijena, bilo nama je vroče in bila sva zelo lačna.

Večkrat na poti se je zgodilo, da sva v dnevu pojedla le zajtrk, nekaj čokoladic, morda celo čips, za večerjo pa so v posodah kraljevali nudlni. A na mizi so se znašle tudi prave dobrote v obliki steak-ov, pic ali testenin. In včasih, kot recimo na večerji pri družini v Iranu, je bilo hrane v izobilju.

Nekaj zajtrkov so nama prinesli celo v sobo. Tudi hrana, ki sva jo pripravila v kampih, je bila odlična. Kakšna pa naj bo drugačna? Hrana, ki je trenutno na voljo, je v tistem trenutku najboljša hrana. No, to je moje mnenje, Mateja se s tem morda ne bi strinjala.

Za hrano si je treba vzeti čas, a včasih ga enostavno ni. Sploh pa ni bilo časa za pet zdravih dnevnih obrokov. A takrat, k pa sva le imela čas za dober obrok, hrane ni bilo zares težko najti. Večinoma je bila odlična in varna. Še Mateja, ki ko vegetarijanka, je v restavracijah skoraj vedno našla nekaj, kar je ustrezalo kriterijem.

Prehod meje se je začel kot običajno… S stanjem v vrsti. Mongolska stran je bila presenetljivo hitra, na ruski… No, tam pa se je začelo čakanje. Kot nekajkrat poprej sva ga izkoristila za čiščenje armaturne plošče. A časa je bilo še vedno dovolj. Naprej smo se pomikali zelo počasi. Kot na vsakem mejnem prehodu se je v moji glavi začela pojavljati negotovost. Kam naj greva, koliko bo okenc, kakšen je postopek, kdaj morava iti do okenc. Vse to se je začelo plesti v mislih.

Negotovost je zares velik del Mongol Rally-ja. Kako pa bi bilo drugače, če ni točnega načrta. Poleg tega je vsak prehod meje, vsaka cesta in vsaka država ravno dovolj drugačna, da se vedno pripeljeva v manj znano okolje.

Negotovost, izgubljanje, iskanje… Geoffrey Rush je v vlogi Kapitana Barbossa-e v Piratih s Karibov (parafrazirano) dejal: »Včasih se moraš izgubiti da lahko najdeš, česar ni mogoče najti.«

Sam sem se želel izgubljati in se spopadati s situacijami, s katerimi se v vsakdanjem življenju ne spopadam. Zakaj bi šel na Mongol Rally, če bi pričakoval, da se bom ukvarjal z enakimi situacijami? V neznanem okolju, kjer se spopadam z neznanimi težavami se najlažje nekaj naučim o sebi. Ko se izgubim, lahko najdem nekaj zanimivega, ali pa nekaj zanimivega doživim. Ali pa spoznam zanimive ljudi. Tega brez izgubljanja in težav ne bi doživel. In če se ne bi izgubil, tega zagotovo ne bi našel.

Na Mongol Rally-ju je bilo izgubljanja veliko. Naj si bo zaradi preslišanih navodil navigacije, zaradi zmedenih križišč (in mest) ali pa je bilo na izbiro več cest, ki so vodile v isto mesto. Včasih je to pomenilo, da sva morala obrniti, včasih pa sva izgubila cel dan. Popolnoma svež primer izgubljenega dneva naju je naučil nekaj. Če na glavni cesti do glavnega mesta ni prometa, in če cesta postaja vse bolj zaraščena, potem je to napačna cesta. Še vedno lahko pripelje do glavnega mesta, a zagotovo ni najbolj optimalna izbira. In čeprav je neprijetno, ko sva tako izgubila kakšen dan, je bilo vseeno bolj prijetno, kot izgubljanje v velikih mestih. Včasih je kombinacija čudnih križišč in enosmernih ulic poskrbela za prav epske krožne vožnje po mestih, kjer je promet gost in kaotičen. Pierre pa v teh primerih največkrat ni želel prav dolgo sodelovati.

Med počasnim premikanjem proti ponovnemu vhodu v Rusijo sva imela veliko časa za opazovanje. Vse je kazalo, da morava počasi oditi proti okencem, čeprav sva bila morda peta v vrsti. Najprej proti potrjevanju potnega lista/vize, nato pa proti carinski utici. Tukaj sem za spremembo naletel na uradnike, ki tudi niso želeli prav veliko sodelovati. Ko mi je uspelo izpolniti ustrezna obrazca za uvoz in izvoz najinega Pierra v Rusijo in iz nje, sem v utici čakal na potrditev papirjev. Po pol ure mi prijazna domačinka pove, da moram čakati v avtu ter da mi bodo papirje potrdili, ko se dejansko pripeljeva do utice. Juhej. Odšel sem do Pierra, se usedel v voznikov sedež in nadaljeval s čakanjem.

Na mejah sva preživela veliko časa. Če je prehod meje trajal samo 4 ure… Je bil to hiter prehod. Čakanje je bilo včasih dolgočasno, včasih zanimivo. A vselej drugačno kot prej. Počasi sva se vseeno navajala na folkloro. Veliko okenc, veliko čakanja in občasna napaka. Počasi sem bil že navajen, da bom pokukal skozi napačno okence, vstopil v napačno pisarno in da bo nekdo poslal močne besede v mojo smer. Vprašanje je bilo samo kdo – uradniki ali domačini. A vedno je uspelo. Pri »pregledih« prtljage ni bilo težav, tudi vize so bile vselej vredu. Samo še en vstop in eno daljše čakanje na izstop iz Rusije… In konec bo s kolonami, čakanjem in mnogimi papirji.

Po dolgem čakanju in še malo, sva končno prispela v Rusijo. Od cilja sva bila oddaljena samo še slabih 250 kilometrov. Ceste v Rusiji so večinoma boljše kot v sosednjih južnejših državah. Zato sva pričakovala mirno vožnjo z le malo prometa. Pričakovanja so se uresničila. Ceste so bile lepe, pokrajina pa je postajala vse bolj Sibirska. Ravna, gozdnata, prepletena s potočki in posejana z jezerci.

In pokrajine na dosedanji poti so bile zares epske, prav takšne pa so bile nekatere ceste. Vse skupaj se je začelo na Transfagarasanu. Tista cesta ima vse. Ovinke, slapove in lepe razglede. A vseeno so jo nekatere druge ceste presegle. Že vožnja čez Bospor naju je pustila brez besed. Pa čez prelaze na severu Turčije. Pa čez prelaze v Iranu in skozi vse *stane. Vozila sva se skozi neskončne ravnine Uzbekistana, skozi širne pustinje Kazahstana in z medvedi posejano Romunijo. Črede ovc, krav, konj in kamel so nama popestrile marsikateri dan. A zame je bila najlepša prav Mongolija. Pokrajina je v poznopopoldanskem soncu zgledala zares lepo. Samo želel sem si, da bi lahko v vsaki državi preživel mesec dni. Videl bi lahko veliko več narave in pokrajin. Naredil bi lahko več fotografij.

Ja, tudi za fotografiranje ni bilo toliko časa, kot bi si ga želel. Vmes verjetno tri tedne nisem vzel tripoda iz torbe. Morda tudi za to, ker je prioriteta vedno doživljanje situacije. Ne želim nekam prispeti, in takoj iskati nekaj, kar bi lahko fotkal. Raje uživam v trenutku, in šele nato razmišljam, kaj bi fotkal. Imam občutek, da mi je uspelo narediti nekaj spodobnih fotografij. No, vsaj zame.

Predvsem pa bi lahko spoznal več ljudi. Ena od ključnih idej Mongol rally-ja je spoznavanje ljudi. Udeleženci smo v to delno prisiljeni že zaradi avtomobilov, ki se radi kvarijo. Z veseljem se spominjam vseh, s katerimi sem izmenjal kakšno besedo. Še posebno pa tistih, ki so nama s svojo prijaznostjo pomagali na poti do cilja. Posebno mesto tukaj imajo prebivalci/ke Irana. Najverjetneje bi ga imeli tudi drugi, če bi jih le imel čas spoznati. Tako pa sva le v Iranu preživela več časa v istem mestu.

Bolj ko sva se približevala cilju, več ponosa nad doseženim sem čutil. In pa veselja, da je dejansko uspelo in da sva z Matejo uspela združiti moči pri doseganju cilja. A kaj kmalu je veselje zamenjala žalost. Ponos je zamenjalo obžalovanje.

Res je bilo težko, veliko je bilo izzivov. A nisem želel, da se ta pustolovščina konča. Želel sem si, da bi se lahko kar vozil in vozil. Takrat sem se tudi zavedel, da bo vrnitev veliko težja kot sem pričakoval. To pa mi je tudi povedalo, da navkljub vsem neprijetnim stvarem, Mongol Rally ni bil tako zelo napačen. Pravzaprav je bil do zdaj prav tisto, kar sem iskal. Velik izziv in pravi preizkus. Poleg tega je bilo veliko smeha, veliko veselja in veliko komičnih situacij. Kot kolo v Uzbekistanu, ki je odpadlo s tovornjakove prikolice, in naju je skoraj zadelo. Pa nesrečni voznik Lade na Tajikistanskem mejnem prehodu. Na polno je štartal s prehoda, se peljal že s precej veliko hitrostjo, ko se mu je odprl pokrov motorja. Očitno je pozabil, da je moral pokrov motorja pri pregledu avta odpreti. No, tudi roj žuželk, ki se je zapodil proti meni v kampu ob jezeru v Kahastanu, ko sem poskušal osvetliti najin kamp za boljšo fotko z Mlečno cesto v ozadju. Pa neskončno zaganjanje Pierra praktično vsepovsod. In vsa izgubljanja, vožnja v napačno smer v krožišču takoj po prihodu v Uzbekistan… Pa vsi otroci, ki so nama mahali ko sva se peljala mimo. In vsi ki so zmajevali z glavo, ko sva pokazala iz kje prihajava, kje sva se vozila in kaj naju še čaka. In vsi soudeleženci, ki so vedno poskrbeli za zabavo.

Cilj pa se je počasi a nezadržno bližal. Seveda ni šlo vse tako zelo gladko kot bi lahko šlo. Že med vožnjo sva ugotovila, da na ta dan ne bova prečkala cilje rampe. Ob vsej podpori organizatorja in ostali ekip se lahko čez njo zapeljeva samo od 16. do 18. ure. Zato sva se zaepljala do hotela, našla eno boljših restavracij v mestu in odšla na večerjo. S taksijem. Ko sva prispela do restavracije sva najprej čakala. In čakala. Nato sva naročila in – čakala. Pa še malo čakala.

Vmes pa je organizator poslal vznemerljivo sporočilo. Ciljno rampo so samo za naju prestavili točno pred najin hotel. Takrat sem vedel, da bova ciljno rampo tudi dejansko prečkala.

No, morda je niso prestavili samo za naju, a vseeno se nama je to zdelo lepo. Novoizvoljenemu županu ni bilo v veselje gledati mnogih zelo umazanih starih avtomobilov na glavnem trgu. Organizatorju so sporočili, da morajo ciljno rampo prestaviti. Kakšen dan kasneje se je izkazalo, da so prestavitev rampe najverjetneje zahtevali, ker so se na glavnem trgu odvijali protesti zaradi (po mnenju nekaterih) napačnih volilnih rezultatov. Ali pa zaradi prirejanja rezultatov. Očitno v Rusiji proteste vzamejo kar resno. Na enem od videoposnetkov je videti, da so na trgu za red in disciplino skrbele malce resnejše policijske enote. Pa še razsvetljavo so tam ugasnili. Glede na resnost situacije bi lahko sklepal, da si tam niso želeli skupine turistov s telefoni, fotoaparati, kamerami in droni.

Kakorkoli… Novica naju je razveselila. Manj razveseljujoče pa je bilo čakanje na hrano. Res je bilo dolgotrajno. Ko sva dobilo hrano, so nama prinesli juhi in Matejino glavno jed. Pa še kos torte za vsakega kot opravičilo za čakanje. Sam se bil dokaj nenavdušen. Juha je bila sicer odlična, a manjko mojega steak-a na mizi je postajal vse bolj očiten. Bolj in bolj me je skrbelo, da so nanj pozabili. Po kratkem pogovoru z osebjem se je moja skrb izkazala za upravičeno. Še skoraj pol ure sem (in Mateja z mano) čakal nanj. Navkljub čakanju je bila večerja odlična.

Ko sem se zjutraj zbudil sem pričakoval, da bo postavljanje cviljne rampe že v polnem teku. Hiter pogled na dvorišče hotela je pokazal, da temu ni tako. Ker za ta dan nisem imel posebnih načrtov, sem se usedel na klop pred hotelom in užival v sončnih žarkih. Presentljivo dolgo sem lahko užival preden je mir zmotil prihod tovornjaka z deli za ciljno rampo. Dva urna delavca sta tovor odložila na dvorišče. »Zdaj pa bo« sem si mislil. Pa ni bilo. Vse skupaj je trajalo zelo dolgo. Rusi so bili pri svojem delu izjemno preudarni in natančni. To pa je terjalo svoj davek pri hitrosti.

Na srečo so vmes prispeli nekateri člani The Adventurists-ov. Pričakoval sem, da bodo prijetni in da se bomo lahko pogovarjali. Nisem pa pričakoval, da bodo pripravili pravi akrobatski šov. Pri postavljanju ciljne jurte so pokazali izjemne gradbene veščine skupaj z dobršno mero kaskaderstva in smisla za estetiko. Predstava je bila izjemno zabavna.

Dan se je počasi bližal večeru, ciljna rampa pa ni bila nič bližje zaključenemu objektu kot nekaj ur nazaj. Počasi sem začel sumiti, da Rusi morda le niso tako zelo natančni in preudarni. Morda bi lahko bili samo zelo počasni. Ali pa ni šlo po načrtih samo za to, ker je to Mongol Rally, ker smo bili v Rusiji in ker je bil to najin prihod v cilj.

Ko smo se že vsi pripravljali na romanje v center mesta, kjer bi lahko našli hrano, se je zgodil čudež. Prizadevni ruski delavci so, tik preden se je znočilo, postavili rampo. Skoraj je že kazalo, da se bova morala čez podati sama, brez publike. A vseeno nama je uspelo zapeljati čez pred publiko, pred sotekmovalci, z zastavo v roki.

Bilo je prelepo. Uspelo nama je nekaj, kar je do dolgo zgledalo skoraj nedosegljivo. Vse težave, nesporazumi, žalost, sreča, obžalovanje, navdušenje,… Vse se je strnilo v en trenutek. V prihodu na ciljno rampo. Bilo je lepo. Uspelo nama je! Pierre naju je pripeljal do cilja.

Skupaj z organizatorji in nekaterimi ekipami smo se po tem veličastnem dogodku odpravili v mesto na večerjo. Bilo je zelo prijetno. Skupaj smo se spominjali raznih dogodivščin s poti in se pogovarjali o poti nazaj.

Mislim, da nihče ni bil prav navdušen nad mislijo o vračanju.

Zjutraj sva naredila še svoje fotke prihoda na cilj. Ob tem sva se zelo zabavala.

Seveda pa se pot za naju še ni končala. Že res, da sva prevozila ciljno rampo, a s Pierrom sva se želela pripeljati domov. Ruska viza nama bo potekla čez 8 dni, do meje pa naju loči še več kot 6000 kilometrov. Rusija je ogromna.