Pot domov

“Tako pripravljena” je prezirljivo dejala naključna mimoidoča na samem začetku Mongol Rally-ja. Zakaj je to rekla? Ker je deževalo, in sem imel oblečeno pregrinjalo za dež, in ker je imela Mateja dežnik. Nezaslišano, mar ne? 

Na naključno mimoidočo sem se med potjo večkrat spomnil. Še posebej v trenutkih, ko je bila pripravljenost na različne izzive res popolna. Popolno načrtovanje se je še enkrat izkazalo ko sva se odpravljala proti domu.

Zmanjkalo nama je dodatka, ki v gorivu nadomešča svinec, prednje gume so se bližale koncu življenjske dobe, pa še čas se je hitro iztekal.

In Rusija je ogromna. Do meje naju je čakalo več kot 6000 kilometrov cest. Za pot pa sva imela največ 9 dni. Po vseh pričevanjih in posvetih z internetnimi zemljevidi sva imela vsaj časa več kot dovolj. A le, če ne bo šlo nič narobe.

Po končanem fotkanju sva se urno odpravila na pot. Ena prvih nalog je bil obisk bencinskega servisa. Najim Pierre je bil lačen, poleg tega pa naju je zanimalo, če bo pravilno deloval tudi brez svinčevega nadomestka. Seveda sva ta nadomestek poskusila kupiti med potjo, a ga nama ni nikjer uspelo dobiti. In tudi to je pot nazaj v domovino naredilo še malo bolj razburljivo.

Na srečo sva po nekaj deset prevoženih kilometrih po obisku bencinskega servisa ugotovila, da Pierre deluje (skoraj) brez težav.

To pa je bila za nekaj časa edina svetla točka dneva. Vzdušje je bilo turobno. Določen odgovornosti za počutje je pripadel kratki noči. Večji pa je odpadel na vračanje. In na praznino, s katero je končan uradni del Mongol Rally-ja počasi polnil moje misli.Uradni del Mongol Rally-ja se je že končal. Čez največ 13 dni se morava vrniti. To bi sicer pomenilo, da se vrneva direktno v službo, a če ne bo šlo drugače… Cilj je bil, da se vrneva v 12 dneh. Vedela sva, da  je mogoče Rusijo od Ulan-Ude-ja do Latvije prevoziti v šestih dneh. Za to pa bi morala prevoziti v povprečju skoraj tisoč kilometrov dnevno.

Kilometri so počasi bežali mimo, v svoji turobnosti se nama je počasi pridružilo še vreme. Sivi oblaki so se počasi vlekli po nebu, listi na drevesih so se leno zibali v vse močnejšem vetru in dežne kaplje so sem ter tja padle na vetrobransko steklo.

Težji del izziva je bil za nama. Čeprav se nama je ruska viza naglo iztekala, bi lahko Pierre tam ostal skoraj celo leto. To pa bi povsem zadoščalo za popravilo in pridobitev nove vize, vmes pa bi lahko Rusijo zapustila z letalom.

Promet je bil počasen. Ceste so bile, glede na preteklih veliko tisoč kilometrov, precej lepe. No, površina je bila lepa, potek ceste je bil prav dolgočasen. Tudi pogled na izjemno Bajkalsko jezero je bil v vsej veličastni sivini – siv. In ni prav veliko pripomogel k popestritvi vožnje.

Promet je bil res ležeren, in tudi zato je bil napredek počasnejši od pričakovanj. Tudi tisoč in eno tovorno vozilo in neskončna dela na cesti so najino povprečno hitrost lepo ohranjali – nizko.

Sibirija je prostrana, neskončna. Ravnice segajo do obzorja, le sem ter tja jih prekinejo nizki hribi.

Za naju je dan minil srečno in brez težav. Še največja neprijetnost na poti je bil zastoj v enem od mest. Po dolgih minutah čakanja sva ugotovila zakaj je do njega prišlo. Peljala sva se mimo prizorišča prometne nesreče s smrtnim izidom. Eden od udeležencev je še ležal na travi – pokrit.

To je bil tudi opomnik, da sva sicer prišla zelo daleč, a morebitnih nevarnosti še ni bilo konec. Pregovorno varni, previdni in obzirni ruski vozniki so iz kilometra v kilometer skrbeli za to, da nama je bilo le redko dolgčas.

Načrtovala sva, da bova dnevno prevozila tisoč kilometrov. Prvi dan sva jih uspela prevoziti nekaj več kot 800, za to pa sva potrebovala več kot 14 ur.

Mnogo spremenljivk je vplivalo na hitrost vožnje. Včasih naju je upočasnjevalo tudi nekaj običajno nepomembnega, kot recimo veter. Med potjo do Latvije je bilo vetra ogromno. Večinoma je pihal z najine leve strani, drugi dan pa je pihal čelno.

Strešni prtljažnik z rezervno gumo in dvema dodatnima posodama za gorivo je Pierru odvzel kar nekaj končne hitrosti. V kombinaciji z močnim čelnim vetrom pa je bila končna hitrost blizu 80 km/h. Zato sva veliko časa preživela v zavetrju tovornjakov. Peljala sva se lahko malo hitreje, pa še poraba goriva se je drastično zmanjšala.

A če sva za tovornjakom zaostala le nekaj dodatnih metrov je bilo vsega konec. Nisva ga več mogla ujeti. Preostalo je le čakanje na to, da naju prehiti naslednji tovornjak in da ujameva pravi trenutek za priključitev v zavetrje.

Drugi dan sva naredila ogromen napredek. Prevozila sva več kot 1200 kilometrov, za kar sva potrebovala več kot 18 ur. A zdaj sva se vračala in časovni pasovi so nama bili naklonjeni. Tako sva praktično vsak dan v Rusiji prešla v drug časovni pas (ali dva). Vožnje je bilo res veliko, a ura prihoda tega ni tako zelo odražala.

Veliko kilometrov je drugi dan prineslo tudi veliko obiskov bencinskih črpalk. Verjetno sva porabila več kot 120 litrov goriva. Veter ni vplival samo na hitrost vožnje, temveč tudi na porabo. Ta se je gibala nad desetimi litiri na sto prevoženih kilometrov. Po vseh teh državah pa so nama bile naklonjene tudi cene goriva. V Rusiji je 95-oktansko gorivo praktično pol cenejše kot v Sloveniji. To pa je zelo blagodejno vplivalo na najini vse bolj izčrpani denarnici.

Dnevi so si bili zelo podobni. Vožnje je bilo veliko, vsak naslednji dan sva v povprečju prevozila več kot 900 kilometrov, vožnje pa so v povprečju trajale več kot 14 ur. Na cestah je bilo veliko prometa, veliko delavcev, ki so še pred zimo dokončevali dela, veliko policajev in vojaških vozil. Pa veliko lukenj in radarjev.

Ceste so bile namreč monotone. Najdaljša ravnina brez omembe vrednih ovinkov je bila dolga približno 70 kilometrov. Narava je kazala svoje jesenske čare, ljudje v mestih so se pripravljali na zimo. Veliki kupi drv na dvoriščih so nama dali vedeti, da mora biti v Sibiriji pozimi zares mrzlo.

Po prihodu na cilj v Ulan-ude-ju je adrenalin precej padel. Oba sva bila utrujena. Mateja je v Rusiji veliko vozila, jaz pa sem vmesni čas izkoristil za spanje. Ali pa za fotkanje.

Na internetu obstaja mnogo vidoposnetkov normalnih dogodkov v Rusiji. Čeprav so odlični vozniki najbolj znani, se jim vojska in letalstvo kar hitro približata. V spominu mi je ostal posnetek vojaškega letala, ki leti tik nad cesto. Nekako sem upal, da bova videla nekaj podobnega.

Mateja je vozila v bližini naključnega mesta v Sibiriji, sam pa sem na sovoznikovem sedežu gledal v napačno smer. Šele na Matejino prigovarjanje sem opazil letalo, ki se je pripravljalo na pristanek. Hitro sem pograbil fotoaparat in ga ujel. Še ena želja se je uresničila.

Na poti sva srečala ljudi, ki so povpraševali po najini zgodbi, ljudi, ki so imeli zanimive avtomobile in policiste. Vsem je bilo skupno neznanje angleščine. Midva pa – presenetljivo – ne govoriva rusko.

Večinoma smo se sporazumevali tudi s pomočjo raznih aplikacij, a enkrat je neznanje prišlo še kako prav.

V Rusiji je tudi Mateji grozila kazen. Med prehitevanjem je naletela na most. Na mostu je bila narisana polna črta, vse skupaj pa so nekaj metrov naprej z budnim očesom spremljali policisti. Ustavili so naju in zahtevali ustrezne papirje. Nato pa je prišlo vprašanje: »Govorite rusko?«. Odkimavanje je povedalo vse. Videlo se je, da je policist v manjši zadregi, da bi rad nekaj več povedal. A razumeli se nismo. Po nekaj trenutkih je obupal, nama najverjetneje zaželel srečno pot, in nakazal, da naj se odpeljeva. S prešernim nasmeškom na obrazu sva to tudi storila.

Rusija in Pierre pa sva nama zadnji dan pred prehodom v Evropo pripravila še eno presenečenje. Zmanjkalo je profila na eni od prednjih gum. Že dolgo sem vedel, da bosta prednji gumi komajda zdržali do doma. Ko sva se odpravljala proti domu, je bilo profila še dovolj. Približno teden dni kasneje pa sem se spraševal, kam je izginil. Potem sem se spomnil, da sva v teh dneh prevozila skoraj 6000 kilometrov. Kar je naredilo pomanjkanje profila bolj logično.

Pred prehodom v EU sva želela kupiti nove gume. Delno za to, da ne bi imela morebitnih težav na meji, in delno zaradi policistov. Aja, pa zaradi najine varnosti. 🙂

Skoraj dve uri sva posvetila iskanju novih gum primernih dimenzij. Nato sva obupala in se odpravila proti meji.

Prehod meje je bil normalen. Uradnikov nisva razumela, domačinov nisva razumela, vsak pa je najverjetneje želel povedati nekaj drugega. A po mnogih urah (in s pretihotapljenimi mlečnimi izdelki) sva pozno ponoči prispela v Latvijo. V Evropsko unijo. Tukaj bi že lahko koristila razne asistence, ki bi olajšale pot domov.

Seveda to, da je bila vsaka stvar skoraj zadnja, ni ravno pomagalo. Najino počutje se s tem ni izboljšalo. Samo 5 dni naju je ločilo do povratka v službo. Do ukvarjanja z odraslostjo. Še vedno si tega ni želel prav nihče.

Ampak, še vedno sva imela nekaj časa, ki sva ga nameravala izkoristiti v celoti. Pot po Evropi bo umirjena, manj časa bova preživela v avtu in morda bova pojedla celo kakšno kosilo.

Prva noč je vseeno minila še po starih tirnicah. Do prenočišča sva prispela okoli polnoči. Ko sva prišla do recepcije naju je pričakalo pravo presenečenje. Odlična angleščina. In res jo je bilo dobro slišati.

Zjutraj sva se dokaj pozno odpravila v bližnje mesto, kjer sva kupila novi prednji gumi in nekaj hrane. Tudi v Latviji pa iskanje gum ni bilo najbolj preprosto. V prvi trgovini so naju celo vprašali, če jih potrebujeva za prikolico… Obiskala sva tudi bencinsko črpalko. Tam sva ugotovila, da je bencin v EU zelo drag.

S prihodom v EU pa je adrenalin dokončno popustil. Do doma sva imela še okoli 2000 kilometrov. Glede na celotno prevoženo razdaljo – skoraj nič. Počasi sva se odpravila proti najinemu cilju. Čez Litvo, Poljsko, Češko, Slovaško in Madžarsko sva se peljala do – Blatnega jezera. Kjer sva si privoščila počitek. Zadnji pred vrnitvijo in zadnji pred ponovnim spopadom z odraslostjo.

Ob Blatnem jezeru sva v kampu preživela dve noči in en cel dan. Izkoristila sva ga za pisanje, pa za sprehode in počitek.

Prvo noč sem ugotovil, da mi blazina še vedno spušča. Sredi noči sem se zbudil na tleh. »Tako pripravljena« se je za trenutek utrnila misel, ko sem sredi noči v strešni torbi iskal tlačilko za zrak. Tudi na Matejino veselje, saj sem jo (seveda) zbudil. Čez dan sem blazino popravil, tako da je druga noč minila v bolj prijetnem vzdušju.

Na nedeljo, 22.9.2019, pa se je zgodilo. Nič več nisva mogla odlašati. Polna veselja, žalosti, vtisov in praznine sva se odpravila proti rodnim krajem.

Ustavila sva se v Mariboru, kjer smo bili dogovorjeni s Tjašo in Martinom za krajše snidenje. Nismo se uspeli uloviti, zato sva pot nadaljevala proti Zasavju.

Prvi dogodek ob prihodu v Zasavje je bilo kosilo s starši. Po tem sva morala prevoziti zadnjih nekaj kilometrov do doma. Manj kot pol kilometra pred dokončnim zaključkom najine poti pa sva začutila, da naju čaka še zadnje presenečenje.

Pred dvoriščem so naju čakali babica, pa strici in tete ter bratranci in sestrične. Pripravili so nama prisrčen sprejem ob povratku. Dobre želje, baloni, hrana, pijača in druženje. Pa darila, anekdote in ogled Pierra. In še mnogo drugih stvari.

Zares sva hvaležna vsem ki ste naju prišli pogledati, pozdraviti. Čeprav sva bila po dveh mesecih potovanja zelo utrujena, in je bilo tuje priti pred skupino slovensko govorečih sorodnikov, je bilo zares lepo. In čustveno.

Vsem se iz vsega srca zahvaljujeva.

Najinega Mongol Rally-ja 2019 je bilo s tem dokončno konec.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

Proudly powered by WordPress | Theme: Baskerville 2 by Anders Noren.

Up ↑