“Zakaj zvoni budilka?” sem se spraševal ko sem zbegano gledal v temo okoli sebe. Pogledam na uro – 4:45. Zakaj se zbujam ob tej uri? Sem se zmotil? In kje sploh je budilka? Ni je tam, kjer je ponavadi v šotoru.
Vse je tuje. Preveč mirno. Nenavadno domače. Prižgem luč. Ozrem se po prostoru. Tako znan mi je. A hkrati tako tuj. Moja spalnica.
Sedim na postelji in razmišljam, kaj sploh moram narediti. Kam sploh moram iti?
Spomini na dnevne rutine se počasi vračajo. Najprej sprehod, sledi topel tuš. Nadajujem z meditacijo. Čeprav na Mongol Rally-ju nisem meditiral, se ji ne bom odpovedal. Pri spopadanju z vsakdanjikom je še kako dobrodošla.
Nasmehnem se sam sebi. Tako dolgo sem delal na tem, da si ustvarim rutine, a samo dva meseca Mongol Rally-ja sta bila dovolj, da sem jih pozabil. Zmajujem z glavo ko se spomnim, katere rutine sem ustvaril, da se spopadam z vsakdanom. Res dolgo sem potreboval, da sem si ustvaril ritem, ki mi približno ustreza. Razmišljam, zakaj tega med Mongol Rally-jem nisem delal. Ali pogrešal. Čas! Velikokrat enostavno ni bilo časa, da bi šel čez jutranjo rutino. A to ni vse. Ta dva meseca sta bila to, kar sem res dolgo iskal. In to mi je bilo všeč. Zato enostavno nisem imel potrebe po rutinah. Seveda je bilo naporno. Seveda je bilo stresno. A to je bil stres, ki me še podžge. Ki me spodbudi, da naredim več, kot bi morda naredil drugače.
Zajtrk. (Skoraj) veganska mešanica semen, kakava in mleka je odlična. A tudi predvidljiva. Razmišljam, da mi bo nepredvidljivost prav manjkala. Predvidljivo je varno. A hitro postane dolgočasno.
Po zajtrku se usedem v Pierra, in se odpravim proti službi. Pred menoj je približno 60 kilometrov cest. 60 kilometrov. Zasmejem se. Včasih se mi je to zdelo tako veliko, tako dolgo. Imam občutek, da bo zdaj minilo v trenutku. Ko se vozim se v meni počasi zbujajo drugi občutki. Za začetek nestrpnost in veselje. Vračam se v okolje, kjer preživim veliko časa. Vračam se med ljudi, s katerimi se dovolj dobro razumem. Skoraj bi lahko rekel, da se veselim. A pojavljata se tudi tesnoba in strah. Sprašujem se, kaj me čaka. Sprašujem se, če se je karkoli spremenilo. Sprašujem se, kako tuje se bom počutil.
Še vedno namreč živim v svetu Mongol Rally-ja. Približno 12 ur je minilo od povratka do odhoda v službo. Premalo. Premalo za prilagoditev. Rečem si: “V dveh mesecih si pozabil veliko tega, kar me spremlja že tako dolgo”. Mislim predvsem na računalnike. Spremljajo me dolgo. Morda predolgo?
Dva meseca brez svojega računalnika (uporabjal sem Matejinega), dva meseca brez miške. Ko sem jo doma spet prijel, občutek ni bil najboljši. Bil je tuj. Nisem se rokoval s svojim prijateljem, ampak sem se ponovno dotaknil sovraga.
Tudi med stanjem v koloni sem se kar zabaval. Vožnjo imam rad. Tudi epsko tehnažo z veseljem vzamem za sopotnico. Ko sem po kakšni uri in pol parkiral v garaži sem si mislil: “Tole je pa res hitro minilo”.
Za neskončen trenutek obsedim v Pierru. Misli švigajo sem ter tja. Žalosten sem, ker je najine pustolovščine konec. Žalosten sem zaradi zavedanja, da bodo spomini počasi bledeli. Vesel pa sem ker vem, da ne bodo nikoli zares zbledeli.
Z optimizmom se lahko zazrem v prihodnost. Čeprav v redni službi morda ne uživam, mi omogoča, da grem lahko na pustolovščine.
Veselim se tudi vrnitve na radijo. Nesmehnem se ko se spomnim, kako veliko energije mi daje to okolje. Koliko energije imam po samo dnevu ali dveh pripravljanja in branja novic.
Veselim pa se tudi novih pustolovščin in izzivov. Nikakor ne vem, kaj bo prinesla prihodnost. Vem pa, da bom poskusil delati še več “norih” stvari. Voženj z res hitrimi gokarti, in raziskovanje neznanih kotičkov Slovenije.
Vem pa tudi, da želim nadaljevati z avtomobilskimi projekti. Zakaj si res ne bi sestavil kamperja?
Vem pa tudi, da se vse začne s korakom, ki se ga poskušam izogniti. Narediti moram samo ta majhen korak, in potem tako nadajevati z vsakdanjikom.
Globoko vdihnem in izdihnem, ter se odpravim proti pisarni.