Zadnji mesec je minil v znamenju priprav. Seveda sva imela dovolj časa, saj sva že kakšno leto vedela, da se proti sredini julija 2019 začne najin Mongol Rally. Tako sva se dolgo pogovarjala o tem, kaj in na kakšen način bi naredila.

Takoj po odhodu sva začela spoznavati čarobnost vožnje s starejšimi avtomobili. Kmalu po odhodu sva morala obiskati črpalko, saj je bil Peugeot precej lačen. Nisva pa bila pripravljena na to, da lahko ta postopek traja tako dolgo. Kot kaže je cev do rezervoarja narejena malo drugače kot pri novejših (ali pa pri drugih) avtomobilih.  

In vozilo, ki bi naju morda lahko popeljalo na dogodivščino je bilo zares veličastno v pozno jesenskem soncu. No, senci. Ker je bilo parkirano pod nečim, čemur je kozolec še najbližje. Zraven je bilo parkiranih še par avtomobilov v presenetljivo slabem stanju. Zakaj prenetljivo slabem? Ker je bilo vozilo najinih sanj v kar dobrem stanju. Vžgalo je in se premikalo naprej in nazaj z lastno močjo. Barva je bila prsenetljivo dobro ohranjena. Razen pokrova motorja. Tam so bile vidne čudne lise.

No, brez avtomobila pa vseeno ne bo šlo.  

Dolgo sva pregledovala oglase. In res dolgo nisva našla popolnega avtomobila. Tako kot je z vsemi merili in željami, so se tudi najini s časom spreminjali. Tako sem jaz začel gledati za alternativami, tudi Mateja pa je začela gledati avtomobile, ki ji ob začetku iskanja niso bili všeč.