*stani

*stani so Turkmenistan, Uzbekistan, Tadžikistan in Kazahstan

Mejni prehod med Iranom in Turkmenistanom naju je pozitivno presenetil. V nekaterih pogledih, seveda. Gneče na iranski strani bilo, a zmeda s tem ni izginila. Kot kaže malo ljudi pomeni tudi malo uradnikov.

Ko sva se končno pripeljala do izhodnih vrat, ni bilo tam nikogar. Poleg tega nisva imela potrjenega carneta, pa potnih listov tudi ne. Ko sva na mejnem prehodu spraševala, kam Morava iti, so nama vsi pookazali v splošno smer večje stavbe. Tam naju je prijazen mladenič pospremil do okenca. Uradnik nama je vzel carnet in začel pisati v velik zvezek. Po nekaj minutah nama ga je vrnil in rekel, da naj ga počava pri vratih.

Na tem mejnem prehodu imajo več izhodnih vrat. Malo sva se vozila sem ter tja in čakala. Po nadaljnem povpraševanju sva izvedela, da Morava na enem od okenc potrditi še potna lista. To je uradnik storil in ponovno sva se odpravila proti vratom. In tokrat je, po kratkem čakanju, uradnik prišel, hitro pogledal avto in naju spustil naprej.

Hitro sva prišla do turkmenistanske strani. Tam pa je bilo veliko ljudi in kar nekaj zmede. Pierra sva morala parkirati in se odpraviti v čakalnico. Tam nama je stražar rekel, da naj se usedeva in čakava. To sva storila.

Mimo naju so hodili domačini, izpolnjevali papirje in se postavljali v vrsto. Takrat je k nama pristopil drugi turist. Želel je zamenjati nekaj € v dolarje.

Prehod v Turkmenistan ni ravno poceni. Plačevanje pa je mogoče samo v dolarjih. Potrebno je plačati vizo, cestnino, avtomobilsko zavarovanje, veterinarski pregled (vprašajo, če imava v avtu psa in/ali mačko in to zaračunajo) in še nekaj drugih (morda izmišljenih) pristojbin.

Če zmanjka dolarjev pač ne moreš naprej. Zato sva zamenjala eure v dolarje, poiskala nekaj nasvetov in odšla v vrsto. Postopek je bil relativno dolgotrajen in čakanja je bilo veliko. Tudi na uslužbenko banke, kjer je potrebno plačati vizo.

Ko sva končno dobila vizo, so naju po ustaljenem postopku ločili. Potniki mejo prestopijo ločeno. S tem pa se je začel moj pohod od uradnika do uradnika, od pisarne do pisarne. Uporabiti sem moral vse svoje znanje improvizacije z jeziki. Uporabil sem gestikulacijo, angleščino, nemščino, pa še rusko sem se trudil razumeti. Vmes pa so dolarji kar izpuhteli.

Tudi zato, ker sem pomagal prej omenjenemu turistu. Ni imel dovolj denarja za zavarovanje in cestnino. Še huje pa je bilo to, da tudi sam nisem imel s seboj veliko dolarjev. Imela jih je Mateja. Ki pa se je nahajala v drugi stavbi. Na koncu sva z drugim popotnikom prečakala mejo s skupaj 15 dolarji rezerve. A uspelo je. Vsi skupaj smo prispeli v Turkmenistan.

Prvih 40 kilometrov ceste je… Čudnih. Kamere so vsepovsod. Ko sva prispela v Ashgabat je postalo še bolj zanimiovo. Ceste so široke in lepe. Stavb je veliko in so večinoma bele. In s tem v močnem soncu očem zelo neprijazne. A avtomobilo na cesti praktično ni bilo. In ljudi na ulici tudi ne.

Vozila sva se proti najinemu hotelu. Ni bil najina prva izbira, saj so naju na mejnem prehodu presenetili. Čisto prvi uradnik naju je namreč vprašal, kje bova spala in kje bova zapustila državo. Odgovora “Ne vem.” Ni želel sprejeti. Na hitro sva povedala nekaj imen.

Ker sva bila v Turkemenistanu, sva se tega držala. Hotel je bil lep. Marmor zunaj, marmor znotraj, osebje je govorilo angleško. Soba je bila velika in lepa. A ljudi je bilo malo. Tisti ki pa so bili, pa so bili nasmejani. Vsaj dokler sem jih gledal. Takoj ko sem glavo obrnil, je narejen nasmešek izginil. Niso se želeli preveč pogovarjati. In tudi ko sem šel na svež zrak, sta se vedno našla dva domačina, ki sta gledala v moji splošni smeri. Čudno.

Zvečer sva se odločila, da želiva nekaj prigrizniti. Nisva želela hoditi daleč, zato sva šla v hotelsko restavracijo. Bila je velika, lepa in…Prazna. Enako je bilo z barom. Hrana je bila povprečna, a zgledal je lepo.

V Turkmenistanu nimajo najbolj radi ljudi s fotoaparati. Nekaj sem fotkal, a veliko ne.

Naslednje jutro sva se odpravila proti vratom v pekel. V bistvu je to luknja v zemlji. Nastala je med iskanjem plina, ko se je podrl strop jame. Plin naj bi bil strupen, zato so ruski znanstveniki vse skiupaj zažgali. Gori že nekaj desetletij.

Vožnja je bila prijetna, na ulicah in cestah pa sva celo srečala nekaj več ljudi in avtomobilov. Še vedno pa ne veliko.

Posnetki na YouTube-u in fotke na internetih kažejo, da je cesta do vrat pravi izziv z mnogimi peščenimi odseki. Domačina sta naju ustavila in pokazala, kje greva lahko do kraterja. Kot kaže, sta naju želela spremljati.

Ker sva videla posnetke in fotke sva na Pierra zmontirala najine off-road gume. Domačina sta zaskrbljeno gledala in rekla, da se vrneta čez 20 minut. Ker se nista, in ker se je še ena ekipa kar sama podala na pot, sva jim sledila še midva. Sledil je šok. Je navadna makadamska cesta. Vmes sva sicer naletela na dva peščena odseka, a gum pravzaprav ne bi potrebovala. Morda se domačina tudi zato nista vrnila. Ker sta vedela, da naju niti pomotoma ne bo potrebno reševati.

Vrata v pekel so impresivna, pa čeprav je to “samo” goreča luknja v tleh. Podnevi pa ne pride do izraza. Zato sva postavila kamp in čakala na večer.

Takrat pa sva videla, kje je čar te luknje. Oražna svetloba je sijala iz luknje in s toplo svetlobo razsvetljevala okolico. In bila je topla. Vroča. Ko sva ponoči odšla do vrat v pekel, sva oba nemo strmela v luknjo in občudovala ples plamen. Vmes pa sva uživala v toploti. Tam bi lahko stala ure in ure. Verjamem, da so se tudi ostali počutili enako.

Zjutraj sva se hitro odpravila proti Uzbekistanu.

Pierrove težave so nama vzele veliko časa, zato sva morala hiteti. Namreč, Pamir naju je čakal. Še prej pa sva prečakala mejo v Uzbekistan. Cesta do mejnega prehoda je postajala manj cesta. Na koncu je bilo veliko lukenj, vmes pa sva sem ter tja videla še malo ceste.

Tik pred mejo se je nova električna bencinska črpalka odločila, da ne želi več črpati. Ob pločniku sem hitro pregledal električno napeljavo. Bila je vredu. Na koncu sem Pierra dvignil, potolkel po črpalki in na najino veliko olajšanje je začela delovati.

Prehod meje je bil dolgotrajen, a prijeten. V Uzbekistani sva preživela cela dva dneva. Zaznamovana sta bila z iskanjem prenočišč. Navigacija naju je namreč vedno znova vodila na napačno lokacijo. Prvo noč sva spala v hostlu. Ker niso imeli prostih sob, so eno veliko mizo sprev spalnico. In to se je izkazalo za odlično.

Še ena ekipa pa nama je povedala strašno novice. V Uzbekistanu je zares težko kupiti bencin. Večina avtomobilov za pogonsko sredstvo uporablja plin. In ko sva računala, do kam se lahko pripeljeva je bilo nekaj jasno. Nisva imela dovolj goriva, da bi se lahko pripeljala v Tadžikistan. Zmanjkalo bi nama približno 40 litrov.

Zato sva zjutraj našla eno redkih bencinskih črplak z 92-oktanskim gorivom vprašljive kakovosti. Ceste so bile kombinacija slabih, odličnih in nevarnih. Najhuje je bilo to, da se je dobra cesta nenadoma končala s pravimi kraterji. Pa tudi vmes se je sem ter tja na cesti znašla kakšna jama. Zato je bila vožnja izjemno naporna. Vseskozi sem moral opazovati, predvidevati in se izogibati. Toliko koncentracije na slovenskih cestah ni potrebne. Zato se je utrujenost le še povečevala.

A večjih težav nisva imela. No, skoraj naju je zadelo kolo tovornjakove prikolice, ki se je na eni od jam odločilo, da si želi več svobode. Do udarca je manjkalo dvajset centimetrov.

Zdaj sva že bila navajena mejnih prehodov. Veliko okenc, nekaj čakanja in površen pregled najinega Pierra.

In tako sva prišla v Tadžikistan. Kratko noč sva preživela v Panjakent-u. Še vedno sva hitela proti Pamirju. Zato sva se zjutraj hitro odpravila proti Dushanbe-ju. Cesta je bila lepa, a Pierre se je na enem od klancev odločil, da želi postanek. Kar ustavil se je. A na srečo sva lahko nadaljevala.

Med postanki sem ugotovil, da “pravi” Pamir poteka po severni poti. V Dushanbe-ju sva kupila še nekaj nujnih stvari (kot recimo vodo). Ob 15. uri sva odhitela sva proti Tavildari. To je vas, ki se nahaja na omenjeni severni poti. Načrtovala sva, da bova nekje kampirala. Po poti sva iskala primerne lokacije in se vozila.

Naenkrat se je asfalt končal in se nadaljeval z zares grobim makadamom. Pierre pa se je začel upirati. Med prestavljanjem je večkrat ugasnil. A to naju ni ustavilo. Še vedno sva nadeljavala po cesti in iskala primerno mesto za kampiranje.

Poleg grobe ceste naju je presenetila še noč. Znočilo se je malo pred osmo uro. V temi je bilo še težje najti primerno mesto, zato sva se vozila naprej. Potem pa je asfalta dokončno zmanjkalo. Po še bolj grobem makadamu sva nadaljevala pot proti Tavildari. Srečevala sva manj in manj avtomobilov. Trda tema naju je prisilila, da sva na Pierru prižgala prav vse prednje luči.

Napredek je bil počasen. Hitrosti so se gibale do 20 km/h. Še vedno pa sva se vozila. Pri prečaknju prvega potočka sem se začel spraševati, če bova sploh lahko prevozila to cesto.

Še vedno pa sva iskala primerno mesto za kampiranje. Vmes pa sva gledala kje sploh sva, kako globok je padec do reke in kaj lahko vse pade na naju.

Navigacija je kazala, da imava do kraja, kjer se srečata severna in južna pot še okoli sto kilometrov. Torej bi bila pot še dolga. A cesta je postajala slabša in slabša, potočki pa globlji. Videla pa sva samo to, kar so nama osvetlile luči.

Ura se je že bližala polnoči, ko je ena od aplikacij kazala, da se bližava odličnemu mestu za prenočevanje. Malo je bil oddaljen od ceste in bil je blizu reke. Čez nekaj munit sva ugotovila, da sva odcep zgrešila. Nisem vedel kako, a bilo je temno…  Obrnila sva in poskusila ponovno najti omenjeni prostor. Ko sva prispela do odcepa, ga tam ni bilo. To odkritje je sprožilo alarm. Spraševala sva se kaj se je zgodilo, kje je odcep, kam lahko prideva in kje točno sva.

Omenjeno cesto večkrat zasuje plaz, pride do podora in do vseh ostalih podobnih stvari. Zato ni nenavadno, da se pokrajina spremeni. A ponoči, v trdi temi, sredi ničesar… No, lahko začne delovati domišljija. Po kratkem postanku sva se odločila, da greva naprej. Čez nekaj deset kilometrov bo ponovno primeren prostor za kampiranje. Poleg tega se je že začel nov dan.

Poskakovanje po kamnih in luknjah se je nadaljevalo. Vmes sva prečkala tudi kakšno globljo luknjo napolnjeno z vodo. Sem ter tja pa se je Pierre srečal s kakšnim kamnom, ki je prav grdo podrsal po podvzoju. Pa še (skoraj) vsakič, ko sem pritisnil sklopko je ugasnil.

Okoli enih zjutraj sva prišla do policijske kontrole. To ni nič nenavadnega, samo popišejo oba popotnika (in Pierra). Hitro sva lahko nadaljevala.

No, ko se je Pierre odločil da želi nadaljevati. Vžiganje je trajalo nekaj dolgih trenutkov. Oba policista sta stala pri vratih in opazovala. Ko sva se namesto proti Tavildari odpravila po cesti naprej, sem ju videl v vzvratnem ogledalu. Oba sta se držala za glavo.

V najinih glavah pa se je porajala nova skrb. Če poti ne bova mogla nadaljevati, naju čaka zelo dolg povratek. Po isti cesti. A še vedno sva nadaljevala.

Pri naslednjem prečkanju večje luže sva se obrnila. Ugotovila sva, da je ne bova mogla prečkati.

Dokler nama nasproti ni pripeljal domačin. Ker ni bilo druge ceste, bi tudi on moral prečkati to lužo. In ker njegovo vozilo ni zgledalo kot pripravljeno za brezpotja, sva še enkrat obrnila in mu sledila.

Čeravno je bil za naju prehiter, sva videla mokre sledi. Če je domačin uspešno prečkal, bova še midva. In res, čez nekaj sekund sva se zmagoslavno povzpela čaz klančino na drugi strani.

Tam pa sva hitro ugotovila, da cesta postaja še slabša, kamni na njej pa večji. Po nekaj desetih minutah sva se obrnila. Pierre je ugašal, cesta je bila zares slaba, do konca tega prelaza pa naju je ločilo še vsaj devet ur vožnje. Če sploh lahko prideva na drugo stran.

Ustavila sva se pri bližnjem mostu. Uživala sva v bučanju reke in razmišljala. Takrat sva sprejela zelo težko odločitev. Perre je ugašal, cesta je postajala nemogoča, bilo je temno in bila sva zelo utrujena. Pamir na najvišji točki doseže 4655 metrov nadmorske višine. Najin Pierre je imel težave že na dobrih 2000 metrih. Enostavno ni bilo druge (za spremembo) logične odločitve. Ne moreva nadaljevati. In s tem celotnega Pamirja ne bova prevozila. Pamir naju je sprejel, prežvečil in izvrgel.

Vedela pa sva, da naju čaka zelo dolga pot do Dushanbe-ja. Ob treh zjutraj sva ponovno zbudila policista. Ustavila sta naju, a brez popisa spustila naprej. Nadaljevala sva s potjo nazaj, vmes sva si privoščila dvajset (20) minut spanca.

Vračanje je bilo naporno. Tudi zato ker sva vedela, kaj naju čaka. A vsaj Pierre je začel delovati bolje. Ob povratku je deloval brez večjih težav. Morda samo ni želel prevoziti celotnega Pamirja.

V Dushambe sva prispela okoli poldneva. Na poti sva bila 27 ur. Vmes sva imela nekaj postankov in 20 minut spanca. Mateja morda malo več. 😊 Rezervirala sva prenočišče in se hitro odpravila spat.

Naslednji dan sva se, s spremenjenim načrtom, odpravila nazaj proti Uzbekistanu. Po najhitrejši poti sva želela priti v Kazahstan.

A Pierru je Dushanbe prirasel k srcu. Med prvim vzponom je namreč začel kašljati, kmalu pa se je ustavil. Ponovno ni delovala električna črpalka. In ponovno sem jo oživel.

A do vrha prelaza naju je čakalo veliko tunelov, najbolj nevaren pa je bil prav na vrhu. Nekateri mu rečejo tunel smrti. Deloma je neosvetljen, veliko je smoga, pa še asfalt je slab. Res si nisva želela ustavljati v njem.

Obrnila sva se. In vmes našla mehanika, ki je precej popularen med udeleženci Mongol Rally-ja. Ugotovil je, da bo potrebno zamenjati bencinsko črpalko. Ker je na ta dan ni mogel več dobiti, sva v Dushanbe-ju ostala še eno noč več. In ker se Pierre ni ravno zanesljivo premikal, sva ga pustila v delavnici in se peš odpravila proti hotelu.

Najin Pierre je bil popravljen naslednji dan pozno popoldne. Takoj sva se odpravila naprej. No, nazaj.

Pierre je deloval kot prerojen. Dva prelaza je (z enim težjim vžiganjem) prepeljal brez težav.

Cilj je bil, da naslednji dan prispeva v Kazahstan. Torej bi morala v enem dnevu prečkati dve meji. Težko, a ne nemogoče. Med Tajikistanom in Uzbekistanom ni bilo večjih zapletov. Le trajalo je. Drugače je bilo med Uzbekistanom in Kazahstanom. Sploh na Kazahstanski strani mejni prehod ni bil ravno urejen. Dejstvo, da domačini v *stanih ne razumejo koncepta vrst pa tudi ni pomagalo.

Vseeno pa sva cilj dosegla. Prispela sva v Kazahstan.

Želim si, da bi lahko o tej prostrani deželi napisal kaj več kot to, da imajo zanimivo naravo z veliko ravnicami. Ceste so kombinacija makadama, uničenega asfalta in novo narejenih avtocest.

V Almaty-ju sva si privoščila delovni počitek. Pierre je bil nujno potreben čiščenja, pa najina oblačila tudi. Noči sva preživljala v hotelih, hostlih in v šotorih.

Spanje v šotoru pa je bilo hkrati tudi vrhunec najinega obiska Kazahstana. Spala sva ob jezeru. Okoli praktično ni bilo mest, zato sva lahko uživala v pogledu na neštete zvezde. Ob obali sva bila skoraj sama, le nekaj sto metrov stran so si drugi popotniki izbrali svoje mesto.

Nad nama so letale ujede, okoli naju so letali komarji in druge žuželke. Večerja je bila odlična in noč je bila mirna. Boljši prostor bi težko izbrala.

V Kazahstanu pa sva plačala tudi prvo kazen. Policista sta bila prijazna, a slika na radarju je govorila svoje. Hitrost pa tudi.

Pierrove težave so nama vzele nekaj časa. Po grobi oceni celih deset dni. Zato nisva imela časa za ogledovanje in stranpoti. Mongolija naju čaka. Čaka naju cilj. In čaka naju dolga pot nazaj. Vize pa se tudi počasi bližajo skrajnim rokom.

Mongol Rally ni klasično potovanje. Že pred začetkom sva vedela, da ne bo veliko časa za počitek in oglede. In predvsem počitek je, sploh po 27-urni  odisejadi, postal nekaj, česar sva si srčno želela.

Želela pa sva si tudi končati ta izziv. In za se morava odpovedati nekaterih ogledom, nekaterim željam in marsikateri točki za fotografiranje.

Mongol Rally ni tekmovanje, ni dirka. A za naju je v Tajikistan-u postal prav to. Dirka do cilja.

• 

• 

• 

• 

• 

• 

• 

• 

• 

• 

• 

• 

• 

• 

• 

• 

• 

• 

• 

• 

• 

• 

• 

• 

• 

• 

• 

• 

• 

• 

• 

• 

•