Road trip

September. Leto 2017.  

Priprave na roadtrip so se že začele. Z Matejo se odpravljava na skoraj tri tedne dolgo pot. Vodila naju bo po državah bivše Jugoslavije. Na najbolj oddaljeni točki (od Slovenije) naju bo do Grčije ločilo zgolj nekaj kilometrov. Na poti bova morala prevoziti Hrvaško, Bosno, Makedonijo in Albanijo. V Albaniji pa bova preživela največ časa. 

Med pripravami mi Mateja posreduje spletno povezavo do članka na spletnem portalu SiolNET. Trije študenje so že 70 dni na poti v osrčje Azije. Takoj dobim občutek, da bi lahko šlo za zelo resno, zanimivo in izzivov polno dogodivščino. Vseeno pa si mislim: “Študentje…”. Še v mislih zavijanje z očmi ni izostalo. Le kdo drug bi imel čas za 70 dni vožnje z avtom… 

Članek je vseeno imel določen vpliv. Takoj sva dobila idejo, da bi lahko že potovanje v Albanijo naredila na podoben način. Torej nakup (za splošno populacijo) čudnega/slabega avtomobila in pot brez vnaprej predvidenih postankov. Vožnja po slabih cestah z nevsakdanjo vozniško kulturo pa je bila tako ali tako zagotovljena. 

Takoj sva začela iskati primeren avtomobil za Albanijo. Želel sem nekaj športnejšega, hitrejšega in s sprejemljivimi karoserijskimi linijami. Tako sva našla Alfo Romeo 156 V6. Na papirju vrhunsko vozilo. Hitro, lepo, z hudim zvokom. Usnjena notranjost bi zagotavljala veliko udobja, školjkasti sedeži bi naju objemali v ovinkih. Dogovorila sva se za ogled. Pripeljala sva se na prodajalčevo lokacijo in ga poklicala. “Par minut” je rekel.  

In res, čez par minut zaslišiva globok zvok Alfinega šestvaljnika. Takrat se mi je na obraz prikradel nasmešek. Zvok je postajal glasnejši. Slišal sem lahko zvok kotalečih se gum po pesku. Izza vogala se je pripeljalo… Pravo razočaranje. Seveda za tako majhen znesek ne gre pričakovati brezhibnega vozila. A na tej Alfi je razpadalo vse. Res sem si želel, da bi bila lepša, boljša, manj razpadla… A ni bila. Na hitro sva jo pogledala in se odpeljala. 

Z resnim obrazom sva se vozila proti domu. Glasba se je zaletavala v gluha ušesa. Vzdušje je bilo klavrno. Tišino je zmotilo le vprašanje: “Kaj pa Land Rover?”. Mateja je hitro poklicala lastnika. Discovery je bil redno servisiran. Doma. Bil je redno vožen, a neregistriran. Bil je tehnično brezhiben, a brez tehničnega pregleda. Dolgih nekaj minut sva premišljevala o morebitni nepremišljenosti. Na srečo sva ostala prisebna (in brez Land Roverja) in sva se poražena vrnila domov. V igri je bilo še veliko avtomobilov. A nobenega ne bi želel zares kupiti. 

Po nekaj neuspešnih poskusih je padla odločitev. Na pot greva s (takrat mojo) Fiesto 1.6 16V. Ni najbolj zmogljiva, ni najlepša in vsekakor ni najbolj zanesljiva. A bila nama je všeč. Vseeno pa sem imel na razpolago dve asistenci. Za vsak slučaj 😉 . 

Fiesta je bila stara, ne najbolj zanesljiva in popolnoma neprimerna za slabe ceste. Oddaljenost od tal je bila namreč močno premajhna.  

Odločil sem se, da želim Fiesto narediti boljšo. Zato sta sledile dodelave: 

  • Fiesta ST150 sedeži 
  • Semi-slick gume Fedral 595RS-R 
  • Svetlejše žarnice 😀 


Gume so bile premišljeno neprimerna izbira. Nudijo res veliko oprijema. Pred zimo pa je bilo tveganje za veliko težav… Veliko. Svetlejše žarnice so nama pomagale pri izogibanju oviram in poškodbam na cesti.

Z zgolj manjšimi težavami je preživela vse. Vsaka pot je bila razburljiva, saj nisva bila nikoli prepričana, če bova cesto sploh lahko prevozila. In enkrat je res nisva mogla. Navigacija naju je poskušala umoriti. Med drugim je predlagala tudi pot v napačno smer po “avtocesti”.

S Fiesto sva vozila po snegu. Brodila sva po vodi, ki je spredaj segla skoraj do luči. Popravila pa sva jo z lepilnim trakom in vezicami. Roadtrip je bil res uspešen. Imela sva pravo dogodivščino. 

A v glavi sem imel tri študente, ki so že 70 dni na poti v Azijo. 

Bilo je kar globoko.
Popravilo cevi.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

Proudly powered by WordPress | Theme: Baskerville 2 by Anders Noren.

Up ↑