Pustolovščina

Ta slika pravzaprav ni preveč povezana s tem zapisom. 🙂

A v glavi sem imel prelepe pokrajine, slabe in nevarne ceste in neprimeren avto. Pravo pustolovščino. 

Pozor: Lahko vsebuje razmišljanja in bolj osebne izpovedi! Če ti, dragi bralec (uporabljeni izraz, zapisan v moški spolni slovnični obliki, je uporabljen kot nevtralen za moške in ženske) tovrstni zapisi ne ustrezajo, si lahko pogledaš prvi del tečaja igranja pip. 

Proti koncu maja 2018 je napočil čas za roadtrip po Gruziji. No, ni bil zgolj roadtrip. In, ja. Tudi Mateja je šla zraven. 🙂

Pristranskost?

Še sam dobivam občutek, da prejšnja prispevka kažeta določeno pristranskost do avtomobilov. A to ni res! Na potovanjih se z veseljem prepustim udobju (sploh, ko avtobus zdrsne s ceste…) in negotovosti javnega prevoza. kateremukoli prevoznemu sredstvu že.  

Prijetna vožnja v Kamboži.

Tako je bilo ceneje, da smo od Kutaisija do Tbilisija za 5 ur svojo usodo prepustili gruzijskim železnicam. Vlak je bil star, počasen, neudoben. Celotna izkušnja je bila zelo prepotena. A (vsaj zame) zelo dobra. Javni prevoz mi je všeč, ker do vstopa v vagon naredim vse, kar se od mene pričakuje. Nato odgovornost, vsaj do končne postaje, prepustim kateremukoli prevoznemu sredstvu že.  

V Tbilisiju pa smo presedlali na Hondo CR-V. Dokaj velik avto za štiri popotnike s prtljago, pogon na vsa 4 kolesa in klima. 🙂 No, pa avtomatski menjalnik. Hitro sem ugotovil, da so ceste res slabe, vozniki pa so pravzaprav boljši kot v Albaniji.  

Lunkja v mostu. Ja, čez to smo se peljali.

Čeprav je navigacija kazala, da imajo kar veliko kilometrov avtocest, tistih širokih večpasovnih in hitrih avtocest, se je izkazalo, da jih niti ni toliko. Kar me je kar užalostilo. Pa nimam nič proti regionalnim cestam.  

Vožnja je počasnejša, več priložnosti je za ustavljanje na prelepih razglednih točkah in več možnosti je za vožnjo po stranpoteh. Ponujajo svobodo odločitve brez čakanja na naslednji izvoz. Hkrati pa je vožnja po njih tudi počasnejša. Običajno to pomeni povprečno hitrost okoli 50km/h v koloni s tovornjaki in vožnjo po neskončnih “mestih”. To je zame skorajda najhuje.  

Sopotnik

Še huje mi je, ko sem sopotnik. Tokrat je bilo na potovanjih prvič, ko sem prevzel to vlogo. In tukaj se res ne znajdem najbolje. Spati ne morem, vseskozi opazujem voznika (v Gruziji sta bili sicer voznici). Vlogo voznika občutim manj naporno. Pa tudi voznik/ca lahko občuti moje nelagodje… Vem, da to ni najbolje. 

Zato sem na morebitno udeležbo na Mongol rally-u gledal tudi z vidika osebne rasti. Tisti, ki ste tukaj zavili z očmi, lahko ta odstavek mirno preskočite. 🙂 Trudim se, da sem vsak dan boljši človek. Ni važno, kako velika je ta sprememba, važno da je. Moje slabo prenašanje vloge sopotnika je ena od stvari, ki jo želim izboljšati. In kako bi se s tem spopadel bolje, kot tako, da sem z nekom dva meseca zaprt v avtomobilu? Zagotovo bi lahko takšna dogodivščina prinesla izzive, ki jih v običajnem dnevu težje najdem. In s tem mnogo možnosti za rast. 

Skratka… Voznici (Mateja ni bila med njima) sta svoje delo opravili odlično. Ne rečem, sem ter tja me je bilo strah. Celo zelo strah. A vsi smo preživeli. Honda je, čeprav so bili nekateri zvoki predvsem v predelu podvozja kazali, da je res nekaj narobe, svoje delo opravila brezhibno. Res je, da prav nobena stvar ni delovala popolnoma tako kot bi morala. Menjalnik je na trenutke deloval čudno, v podvozju je pokalo, ključavnice niso vedno delovale in klima je bila zelo šibka. A na cedilu nas ni pustila. Nikjer ni bilo potrebno zares paziti na to, da bi nasedli na tleh.  

“Naša” Honda CR-V.

V primerjavi (pa čeprav primerjave res ubijajo veselje) z Albanijo pa je bila težava prav v tem. Nikoli nisem imel občutka, da z avtom delamo nekaj takšnega,česar inženirji niso predvideli. Nisem imel občutka, da ceste predstavljajo izziv. Bilo je skorajda lahko. 

Roadtrip je bil izjemno prijeten, izjemno lep in brez večjih težav. Boljših sopotnic si ne bi mogel želeti. Gruzija je lepa. Razgledi so veličastni, hrana je (ob pravilni izbiri) odlična. In seveda smo imeli težave. Seveda so nas želeli ogoljofati s prenočiščem. A avto je bil odličen. Deloval je brez večjih težav. 

Težave pa so tisto, kar (po mojem mnenju) ločijo lep roadtrip od dogodivščine. Lepo potovanje od avanture. 

Ker se zelo rad soočam z izzivi, mi misel na Mongol rally enostavno ni dala miru. 

Dobro vzdrževan most.
Večerna prometna konica.
Razgled št. 1.
Razgled št. 2.
Razgled št. 3.

Comments are closed.

Proudly powered by WordPress | Theme: Baskerville 2 by Anders Noren.

Up ↑