Iskanje (1. del)

In kot vsaka druga ekipa, tudi Team Serious Business potrebuje prevozno sredstvo.  

Po organizatorjevih pravilih mora biti prostornina motorja manjša od 1,2 litra. In to sploh ni tako malo. Fordovi EcoBoost motorji s prostornino enega samega litra dosegajo v tovarniški specifikaciji 140 konjskih moči. Manjši avto je tako lahko s tolikšno močjo tudi hiter.   

V duhu rally-ja pa je tudi to, da mora biti avto na poti proti odpadu, in da mora biti v splošnem neprimeren ali komičen. Sam sem si to razlagal tako, da avto pač ne sme biti sodoben. To pa zame sploh ni težava. Rad imam starejše avtomobile, saj predstavljajo obdobje, ko vožnja ni bila nekaj samoumevnega. Ko so vozniki morali obvladati še kaj drugega kot nastavljanje radarskega tempomata, zanašanja na razne pripomočke, ki držijo avto med črtama in objavljanje prispevkov na Instagramu.  

Mateja je imela malo drugačno idejo. Pot naju bo sredi poletja vodila tudi po bolj vročih deželah, zato si je želela vsaj klime. No, meni pa klima pomeni samo eno stvar več, ki se bo tako ali tako pokvarila po poti.   

Nasplošno pa si je želela bolj sodobnega avtomobila. Nekaj, kar bi bilo narejeno že v tem tisočletju.  

Dodatne omejitve

Organizatorjeva pravila so seveda pomembna, a niso bila edina. Še pred prijavo sem si zadal nekatere dodatne omejitve. Predvsem je bil omejen proračun. Moja želja je bila, da za avto ne bi plačal več kot 300€. Ko se je ekipi pridružila še Mateja, je zraven velikodušno dodala še 300€. Tako je bil skupni proračun za nakup primernega vozila celih 600€.   

Še vedno pa sva bila z Matejo na različnih bregovih potočka (torej, vrzel res ni bila velika) pri opremi in udobju. Moja ideja je bila, da mora imeti avto kar se da malo opreme, predvsem pa skoraj nič električno gnane. Električno gnana oprema v starem avtu za malo denarja je vedno tveganje. Tudi če ob nakupu res vsa deluje, morda ne bo delala dolgo. In tudi če bi delala dolgo, bi jo uničile neskončne maladamske ceste in pa kakšno prečkanje reke (brez mostu).   

Videl sem, da so mehaniki zelo iznajdljivi. A če nama recimo odpove ECU na Citroenu C2 sredi bližnjega vzhoda sto kilometrov od kakršnega koli mesta… Verjetno bi bil avto potem res na poti na odpad. Mehanske težave lahko hitreje popravijo. ECU se ne more pokvariti, če ga ni. Časovna omejitev pa tudi ne bi dovoljevala časovno obsežnejših predelav.   

Mateja se ni popolnoma strinjala, vseeno pa je pomagala pri iskanju. Našla je nekaj zelo primernih kandidatov.  

S prej omenjenimi omejitvami bi bilo iskanje preveč preprosto. Zato je obstajala še ena omejitev. Velikost. NIsem želel prevelikega avtomobila. Ali pa velikega. Veliki avtomobili imajo veliko prostora za prtljago. Pri potovanjih zagovarjam dokaj minimalističen pristop. En večji in en manjši nahrbtnik sta popolnoma dovolj. Iz očitnih razlogov (ker bi recimo želela preživeti) bo prtljage tokrat malo več. A prelahko tudi ne sme biti.  

Nissan Micra K11 By Thomas doerfer – Own work, CC BY-SA 3.0, Link

Na Mongol Rally-ju je nekaj avtomobilov še posebno priljubljenih. Nissan Micra, Fiat Panda in Toyota Yaris so samo nekateri od teh. A najina izbira bi lahko bila pogojena tudi s poznavanjem določenega modela. Kot primer lahko navedem Ford Fiesto. Fiesta Mk3 je eden mojih najljubših avtomobilov. Pa tudi Mateji je všeč. Predvsem zaradi sedežev.   

Ford Fiesta Mk3 By Rudolf Stricker – Own work, CC BY-SA 3.0, Link

Verjetno sem omenil, da se sem ter tja ukvarjam z avtomobili. Skupaj z zbirateljskim duhom pa to pomeni, da imam na zalogi kakšen avtomobilski del. Ali petsto. Na zalogi imam tako celo notranjost za Ford Fiesto mk3 (1990 – 1995), točneje iz modela Si. Notranjost je ena najlepših ki so jih kadarkoli vgradili v takšno Fiesto, vključuje pa izjemno odobne školjkaste sedeže. Čeprav so res lepo ohranjeni, sem jih bil pripravljen žrtvovati za Mongol Rally.  

Fiesta je preprosta za vzdrževanje, deli so poceni in lahko dobavljivi. Pa še ravno dovolj sodobna je, da je ni pretežko voziti.   

Mongol Rally pa ni samo vožnja s starimi avtomobili. Avto je potrebno tudi polepšati. Na srečo imam na zalogi tudi nekaj lepih odbijačev in pragov, ki bi takšno Fiesto naredili prelepo. Obema je bila ideja tako zelo všeč, da sva jo takoj začela iskati.  

Leta

Iskati… Pravzaprav bolj čakati. Če morda kdo misli, da se je leto 1990 pisalo pred nekaj leti… Bilo je pred 29 leti. Tudi najmlajše takšne Fieste so stare vsaj 23 let. Znane so bile predvsem po rji. Zato jih je presenetljivo težko najti. Sploh dovolj lepo z 1.1l motorjem. Iz izkušenj tudi vem, da se lep avto za nizko ceno prodaja le redko. Običajno so ogledi pred nakupom pravo razočaranje, do nakupa pa na koncu niti ne pride. Dobri avtomobili iz tistega obdobja pa so presenetljivo dragi.  

Zato sva med potrpežljivim čakanjem na obljubljeno Fiesto vsak dan prečesala oglase in iskala primeren avtomobil. 

Comments are closed.

Proudly powered by WordPress | Theme: Baskerville 2 by Anders Noren.

Up ↑