Odhod iz države je običajno lažji del naloge. Tako je bilo tudi pri prehodu iz Turčije v Iran. Na turški strani so od daleč pogledali avto, potrdili papirje in nama zaželeli veliko sreče. Kar je v nama porodilo vsaj manjši sum. Ko sva se pripelajala do prvih vrat na iranski strani sva ugotovila zakaj.

Ko sva končno prispela na mejni prehod med Turčijo in Gruzijo se je začela zanimiva dogodivščina. Najprej so znaki kazali v napačno smer. Po nekaj minutah posvetovanja sva se odpeljala do vrste, ki je najverjetneje vodila v Gruzijo.

Dan se je začel zgodaj zjutraj. Prenočevanje v kampu je bilo presentljivo mrzlo. Nisva pričakovala da bodo tako tako blizu morja sredi poletja tako nizke temperature zjutraj, a sonce naju je začelo kmalu greti, zato sva pojedla hiter zajtrk in se odpravila na pot.

Dopoldne naju je čakal zmenek z mehanikom. Pogonski gredi so dobili, dogovorili pa smo se še za menjavo prednjih amortizerjev. Oba sva imela s seboj, saj pred odhodom enostavno ni bilo časa.

Iskanje soudeležencev je bilo s pomočjo moderne tehnologije precej preprosto. Že pred začetkom smo se namreč poigravali z idejo, da bi vsaj na začetku združili moči z ekipo, ki prav tako prihaja iz Slovenije. Tokrat se namreč nismo videli prvič, zato smo se še toliko lažje našli. Tjaša in Martin sta naju čakala pri eni od bližnjih trgovin.

Najprej sva se ustavila na bližnji bencinski črpalki, kjer sva kupila slovensko in avstrijsko vinjeto. Zakaj sva kupila obe vinjeti, se morda vprašate? Ker sva želela priti na štart.