Mongolija

Odhitela sva proti Rusiji. Časa namreč ni bilo veliko in celo pot sva se spraševala, če ima sploh smisel, da greva v Mongolijo.

Tam sva želela preživeti nekaj dni več, poleg tega pa pot skozi Mongolijo traja približno šest dni. Če gre vse po načrtih. In čeprav sva upala, da bo šlo, v to nisva bila prepričana. Vseeno sva se odločila, da greva. Sploh ker je Mongolija v samem imenu te veličastne dogodivščine.

Mejni prehod med Kazahstanom in Rusijo je bil zmeden, uradniki so bili dokaj nezainteresirani, pa še informacije v nama razumljivem jeziku so bile zelo skope.

Kot običajno postopek za voznika in potnike ni bil enak in kot običajno sva z mejnim prehodom opravila v ločenih stavbah. In ko sem, najverjetneje, že opravil z vso papirologijo sem zaslišal: “Mister, mister”.

Do zdaj je to pomenilo, da sem pomotoma preskočil kakšno okence. Že sem se pripravil na vzvratno vožnjo in na nov boj s papirji, ko je postal glavni razlog za klice jasen. Kazahstanski uradnik se je zgolj želel peljati do izhodnih vrat. Na vprašanje kako naj gre do njih Mateja je pomenljivo rekel: “Peški”. V smehu sva se odpeljala, Mateja pa nama je sledila – peš.

Na ruski strani (za te mejne prehode) ni bilo posebnosti. Le trajalo je.

Ko sem delal prvotni načrt potovanja je pot med Rusijo in Mongolijo zgledala kratka. Po mojem prepričanju naj bi trajala največ nekaj ur. Realnost naju je presenetila. Do Mongolije naju je ločilo skoraj 1200 kilometrov. Dva dneva.

In to nama je povzročilo dodatne preglavice. Mejni prehod med Rusijo in Mongolijo je namreč odprt od devete do osemnajste ure. Razen ob nedeljah. In kdaj bi midva prispela tja? V soboto pozno zvečer ali v nedeljo zjutraj. Na najino veliko nezadovoljstvo sva ob prvem obisku Rusije dobila dodaten dan. Kar pa je pomenilo, da se vsi roki nevarno približujejo. Predvsem se je neizbežno približeval iztek ruske vize.

A to naju ni ustavilo. Vozila sva se namreč skozi prelepo regijo, dodaten dan pa sva izkoristila za obisk enega od mnogih jezer.

To pa se je izkazalo za slabo idejo, saj je bila dodatna pot dolga skoraj 350 kilometrov, pa še gumo sva predrla. Tako sva do mejnega prehoda prispela v nedeljo pozno zvečer. Kot je že bilo v navadi se je znočilo preden sva uspela najti primeren prostor za postavitev kampa. In kar je bilo še huje – pred mejnih prehodom so v vrsti že čakali avtomobili. Dobrih 12 ur preden se je sploh odprl.

Ker nisva uspela najti primernega mesta za šotorjenje, sem našel enega od bolj luksuznih hotelov v Tasjanti. Dejstvo, da je bil skupni tuš zaklenjen, in da so ga odklenili zgolj za kratek čas, pove vse.

Vstala sva zgodaj, malo pred peto uro zjutraj. Ko sva ob 5:45 prispela do mejnega prehoda sva bila sedma ali osma v vrsti. Nikakor pa nisva pričakovala, da bova čakala tako zelo dolgo.

Dejstvo, da je eden od soudeležencev Mongol Rally-ja ustavil avto, ki je želel obvoziti čakajoče, zagotovo ni pomagalo. V avtu so bili namreč uradniki, ki delajo na tistem mejnem prehodu. Od takrat naprej je bilo ozračje precej napeto. Uradniki (in vojaki) so samo čakali na kakršnokoli napako. Nažalost jim ni bilo potrebno dolgo čakati. Tik pred vrati, ki vodijo na do mejnega prehoda se je nahajal STOP znak. Ki ga nihče ni mogel videte, saj ga je zakrival kamion. Okoli dvanajstih je prišel vojak. Rekel je, da se Morata prva dva avtomobila zaradi prevoženega STOP znaka vrniti na konec vrste. Ker si tega ni zares nihče želel (pa čeprav bi s tem prišla na prvo mesto v vrsti) se nam je uspelo pomakniti nazaj ravno dovolj, da je bil omenjeni vojak zadovoljen.

A s tem so nakazali, da tokratni izhod iz Rusije ne bo lahek. Prvič se je zgodilo, da je bilo potrebno iz avta odnesti torbe. Prvič so avtomobile dejansko pregledali. In prvič za naju je prehod meje trajal tako dolgo. A tudi na mongolski strani ni bilo nič bolje. Trajalo je dolgo, prek vrste so spustili vse domačine. Tik pred zaprtjem meje pa so ugotovili, da na prehod čaka še okoli deset vozil. Takrat se jim je začelo muditi. Na hitro so nas spustili čez mejo. Postopki so bili zmedeni, uradniki so bili zmedeni in midva sva bila zmedena. Veliko je bilo tekanja in podvajanja. A malo čez šesto uro popoldne sva kočno vstopila v Mongolijo. Prehod meje je od takrat, ko sva se postavila v vrsto, trajal celih dvanajst ur in pol.

Dobrodošlica pa ni bila tako topla, kot sva jih bila navajena. Internet je namreč nakazal, da takoj za mejo prodajajo avtomobilsko zavarovanje. Kar je zelo dobrodošlo, saj je v Mongolijo zdaj obvezno. Kar pa je manj dobrodošlo je to, da poskušata dve osebi uradnega izgleda ustaviti vsakega, in da poskušata ceno naviti. Poleg tega pa zaračunata še nekatere dajatve, ki so ali pa niso prave.

Skupaj še z eno ekipo nismo imeli namena ustaviti. A oseba v “policijski” uniformi se ni želela kar tako vdati. Sploh se ni želela umakniti. Ko sem počasi a odločno nakazal, da ustavljanja ne bo, je brncil najinega Pierra. A prišla sva mimo. Čez nekaj sto metrov sva se ustavila, domačine povprašala kje lahko kupiva zavarovanje in se odpravila tja. Rekli so, da bodo poklicali nekoga. Izkazalo se je, da kličejo osebo v “policijski” uniformi.

Rekel bi, da sem bil tega vesel, a nisem bil. Ko sem moškemu, ki ga je klical, rekel, da je “scam” se je nasmejal in rekel “Yes, good scam”. Verjamem, da ni razumel, kaj sem mu rekel, a vseeno je bila situacija smešna.

Tik za tem pa smo skupaj z drugo ekipo odbrzeli proti prvemu mestu.

V Olgii-ju sva preživela en cel dan. Spala sva v jutri, se pogovarjala z ostalimi popotniki, poizvedovala o stanju cest in uredila zavarovanje.

Stanje cest je v Mongoliji zelo pomembno. Ko sva prispela v najino prebivališče sva namreč zapazila terensko vozilo. Ki je bilo razstavljeno na več kvadratnih metrih. Popotnika sta namreč potovala po severni poti. Naletela sta na reko, jo poskusila prečkati in skoraj utopila vozilo. Povedala sta tudi, da je malo pred tem par skoraj izgubil Toyoto Land Cruiser. Ista reka jo je odplavila, a so jo kasneje uspeli izvleči.

Mongolske ceste so lahko neizprosne.

Moram sploh omeniti, da sva severno pot dokončno prečrtala?

Tako nama je ostala južna pot. Pot, ki sva jo nameravala ubrati že prej. A tudi ta ima več različic, več različnih cest. Ki lahko (a ne nujno) prečkajo potočke in reke.

Ko sva se odpravila naprej proti Altay-u, sva bila nadušena. Cesta je bila praktično nova. Brzela sva in uživala v razgledih. Prometa je bilo malo. Naenkrat je Mateja zavpila: “Slovenca!”.  Nato je nadaljevala, da je imelo terensko vozilo kranjsko tablico. Po kratkem posvetu sva se obrnila in začela loviti domnevna Slovenca. Kmalu se je izkazalo, da je imela prav. Res sta bila Slovenca. S Toyoto Land Cruiser sta potovala po zelo podobni poti, srečali pa smo se sredi Mongolije. Prve besede so zvenele nenavadno. Prvič po skoraj mesecu in pol sva spregovorila slovenske besede z drugima osebama v živo.

Po kratkem pogovoru sva nadaljevala pot, prostor za šotorjenje sva našla malo pred Altay-em. Sredi ničesar, kot se za Mongolijo spodobi.

Kamp sredi ničesar.

Eno izmed prvih jutranjih opravil je bil nakup nove bencinske črpalke. Trenutna je spuščala čudne zvoke, in res nisva želela obtičati sredi divjine in izgubljati dodatnega časa. In celo dobila sva jo!

Pot sva nadaljevala po trasi, ki jo je predlagala navigacija. Dvakrat sva na odcepu zavila na napačno cesto. A lep asfalt je zamenjal makadam. In to ne dober makadam, ampak narebričen.

S takšnim makadamom se sva se poskusila spopasti na dva različna načina. Prvi je počasna vožnja. Ki deluje. Pierovo podvozje ni preveč trpelo, tudi prtljažnik je ostal na mestu. A hitrost je v povprečju dosegala 15km/h. To pomeni, da za 200 kilometrov tovrstne ceste potrebujeva… Predolgo.

Drugi pristop je iskanje idealne hitrosti, ko gume poskakujejo čez rebra. V najinem primeru sta bili primerni dve hitrosti – 50km/h in 90km/h. Na začetku sem ubral agresiven pristop. 90km/h. Kaj kmalu sem skoraj uničil oljno kad, poleg tega se je bilo težko ustavljati pred neštetimi luknjami in jarki. Nato sem nadaljeval s 50km/h, a tudi to je bilo mestoma prehitro.

Uničeno podvozje in/ali motor bi bilo v Mongoliji skorajda usodno. In ker je potrebno avto obvezno odpeljati iz Mongolije, sem nadaljeval počasi.

Izbrana cesta pa je postajala vse bolj – zapuščena. In mestoma peščena. Skrbelo pa naju je predvsem to, da nekaj ur nisva srečala drugega avtomobila, le nekaj konjev in kamele. Kar se nama je zdelo vsaj malo čudno za glavno cesto do glavnega mesta. A kot vedno, sva našla dober razlog za nadaljevanje. Vse do trenutka, ko mi je uspelo obtičati v enem od peščenih delov. Na srečo je bil pesek globok samo približno 15 centimetrov, tam pa se je nahajala peščena podlaga. Nekaj minut lopatanja in nekaj grobih štartov kasneje je Pierre spet zapeljal na trdna tla.

A kombinacija manjka prometa, lopatanja in čudnih zvokov zadnjega vzmetenja, naju je prepričala, da sva na napačni cesti. Začela sva se vračati.

Kilometrov resda nisva naredila veliko, a izgubila sva en dan. KI ga nisva imela. Poleg tega se je znočilo. Ker sva želela nadaljevati kar se da zgodaj sva se odločila, da bova prespala v Pierru.

Po nekaj neudobnih urah spanja sva nadaljevala po pravi cesti. A tudi ta je kmalu postala makadamska. Nato je makadam postal narebričen, pa malo peščen zraven pa je bil še ščepec blata. Tokrat sva na razcepih za pomoč pri izbiri poti spraševala tudi domačine. Nekaj pa sva se le naučila.

Brez skrbi pa vseeno ni šlo. Pokanje v zadnjem delu je postajalo vse hujše. Goriva je zmanjkovalo, bencinskih črpalk pa ni bilo. Po nekaj urah sva iz kanistra v rezervoar za gorivo iztočila zadnje litre. Bencina za povratek nisva imela več, nisva pa vedela, kdaj se bo izza ovinka prikazala črpalka. Po kakšni uri sem začel Pierra ugašati na vsakem manjšem spustu.

Veliko ur je minilo, ko sva v daljavi končno zagledala cesto, ki bi lahko bila asfaltirana. Še kakšna ura je minila, da sva končno prišla do nje. Prizor je bil prelep.

Mateja je bila navdušena nad lepo cesto.

Bencina res ni bilo več veliko, zato sva se močno razveselila prve črpalke. Ni bilo važno, kakšen bencin imajo, samo da ga imajo.

Še en cel dan je trajalo, da sva se pripeljala do Ulan Batorja. Tam ni bilo več časa za počitek. Imela sva ga ravno dovolj za nakup spominkov, že naslednje jutro pa sva se odpravila proti cilju – Rusiji in Ulan-Ude-ju.

Vlada se je sredi poletja odločila, da bo zaprla glavno cesto do Rusije. Z asfaltom tako ni bilo nič. Vozila sva se po grobem makadamu, narebričenem makadamu, travnikih in kamnih. Pot je bila dolga, do Darkhana sva prispela sredi noči. Zgodaj zjutraj sva se, pripravljena na dolg makadamski dan, ponovno odpravila proti Ulan-Ude-ju. Na najino presenečenje in žalost pa sva našla – asfalt.

Takrat sva se prvič zavedla – dejansko lahko prideva do cilja.

Mongolija je zelo lepa, a hkrati zahtevna. Navigacije niso zanesljive, razmere se hitro spreminjajo. Vseskozi sva se pogledovala v nebo in upala, da ne bo močneje deževalo. Brez nasvetov bi za pot verjetno potrebovala bistveno dlje. In na koncu sva si želela, da bi si to lahko privoščila. A ruska viza ima omejen rok trajanja. Nažalost.

One thought on “Mongolija

Add yours

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

Proudly powered by WordPress | Theme: Baskerville 2 by Anders Noren.

Up ↑