Zadnji mesec je minil v znamenju priprav. Seveda sva imela dovolj časa, saj sva že kakšno leto vedela, da se proti sredini julija 2019 začne najin Mongol Rally. Tako sva se dolgo pogovarjala o tem, kaj in na kakšen način bi naredila.
Še največje kje bilo vprašanje prostora. Najin Pierre ni najmanjši avto na svetu, a je vseeno daleč od zares prostornega. Običajno to ne bi bila težava, tokrat pa je količina stvari vseeno malo večja. Že rezervnih koles je dobro imeti več, pa tudi nekaj dodatnega prostora za gorivo ne škodi. Odločila sva se, da bova imela strešni prtljažnik. A kakšnega?
Očitna izbira je strešni kovček. So lahko dosegljivi, različnih velikosti in dokaj trpežni. A so tudi generični, vsakdanji. Želel sem si, da bi imela na strehi nekaj drugega. Po kratkem razmišljanju sta na misel prišli dve stvari. Sodi ali kante za smeti. Sodov nisva imela pri sebi, zato pa sva lahko poskusila, kako bi Pierre zgledal s kantami. Navsezadnje ležijo vsepovsod…
Načrtovanje
Začela sva z načrtovanjem prtljažnika. Prve ideje in načrti so bili izjemno komplicirani. Zdelo se mi je, da bi lahko bila izdelava draga, saj sem si zamislil, da bi bil prtljažnik narejen iz aluminija. Ki pa ga ne znam variti. V bistvu ne znam variti niti drugih materialov, a za tiste opreme ni tako težko (beri drago) dobiti. Zato je prtljažnik dobil nekaj dodatnih različic. V bistvu ne samo nekaj, ampak ogromno. Na koncu, pa je pravladala oblika košare.
A to je bil samo začetek. Iskanje nekoga, ki bi bil znal in bi bil pripravljen zvariti aluminij v želeno obliko je bilo dolgotrajno. Po nekaj mesecih sem našel podjetje v Zasavju, kjer so to naredili. A vse skupaj je trajalo dolgo. Tako dolgo, da naju je do začetka ločil zgolj kakšen mesec.
Podobna zgodba se je ponovila s skoraj vsemi ostalimi stvarmi. Želela sva si vodoodporne strešne torbe, pa veliko luči (daljink in meglenk), pa kamping opremo,…
No, saj ste dobili občutek. Veliko je bilo potrebno postoriti, čas pa je kar bežal mimo.
Poleg tega so najine neobtoječe pretekle izkušnje pomenile, da se je v izvedbo prikradlo kar nekaj težav. Vzemimo naprimer daljinke. Potrebno je bilo narediti ustrezno električno napeljavo, dobiti stikala, narediti nosilec zanje, jih pričvrstiti na prtljažnik in ustrezno nastaviti. Prav vsak korak je trajal bistveno dlje od načrtovanega. Prav vsak korak je vzel veliko časa.
In ko je že bilo vse dokončano, je test pokazal, da daljinke sicer osvetlijo cesto, hkrati pa tudi dobršen del armature. Kar je bilo odlično, ker je osvetlilo tudi naju, kar bi prineslo boljše nočne posnetke. A nažalost praktično nisva videla ven. To pa nekako izniči namen daljink. Odpravljanje težave je vzelo še nekaj dodatnega časa.
Poleg tega je bilo potrebno izdelati še tovorno mrežo za prtljažnik, pa zamenjati nekaj delov na Pierru, pa nakupiti stvari, nalepiti nalepke, do konca urediti papirje Do začetka pa je bil še en cel teden.
Tik pred začetkom pa je Pierre začel jokati. Točneje, začela je spuščati hladilna tekočina. Naročeni deli so do naju prispeli tri dni pred odhodom, zadnje dejanje odpravljanja te težave se je zgodilo na dan odhoda.
Mateja je (skoraj) cel zadni teden preživela v trgovinah. Štiri dni je hodila nakoli, iskala stvari in jih kupovala. Obhodila je velik del Slovenije in veliko trgovin. Vesel sem bil, da je članica ekipe.
Pri vsem skupaj sta zelo pomagala starša, za kar sva jima neznansko hvaležna.
Odhod
In nato je prišla ta sobota, 20.7.2019, ko sva želela oditi ob 11. uri. Kup rezervnih delov je čakal na vgradnjo, nerazvrščene stvari so čakale na pakiranje.
Dan je bil napet, pakiranje pa je bilo zanimivo. In dolgotrajno. Načrtovani čas je prišel… In odšel. Sam nisem želel preveč hiteti, saj je bilo časa več kot dovolj. Do štartne točke sva namreč morala prispeti naslednji dan po 12. uri.
Bolj kot ne pripravljena sva bila malo čez 15. uro. Takrat sva se tudi odpravila na to pot, na to pustolovščino, na Mongol Rally.