Pierre

Takoj po odhodu sva začela spoznavati čarobnost vožnje s starejšimi avtomobili. Kmalu po odhodu sva morala obiskati črpalko, saj je bil Peugeot precej lačen. Nisva pa bila pripravljena na to, da lahko ta postopek traja tako dolgo. Kot kaže je cev do rezervoarja narejena malo drugače kot pri novejših (ali pa pri drugih) avtomobilih.  

Bivši lastnik nama je dejal, da lahko ob prehitrem tankanju iz cevi butne bencin. In naredi pravi nered na bencinski črpalki. Zato nisem tvegal, in sem nastavil zmeren pretok. Tankanje je tako tajalo samo malo več kot pet minut. 

Peugeot se je s polnim rezervoarjem počutil veliko bolje. Vožnja je bila prijetna, le kolesni ležaj je dajal od sebe zanimive zvoke. Menjava je bila več kot nujna. 

Z vsakim prevoženim kilometrom sva 205ko bolje spoznala. Kot pravega tovariša pa ga je Mateja želela poimenovati. 

Moja predloga baguette ali croissant sta bila hitro in kategorično zavrnjena. Zato pa je Mateja našla ime, ki je zelo francosko in kul. Ime, ki je bilo vredno najine nove pridobitve.

Pierre

Tako je Peugeot 205 GL dobil lažje in hitreje izgovorljiv vzdevek. Pierre. Priznam, izbrano ime je bilo veliko boljše od mojih predlogov.

S Pierrom sva se vozila proti domu. Vsak kilometer pa sva odkrila kakšno novo stvar, ki je potrebovala pozornost. Notranjost je bila daleč največja težava. Sedeži so bili umazani, volan pa je bil izjemno lepljiv. Vonj so dajale različne stvari, prevladovali pa so nikotin, katran in bencin.

Bencin pa se ni vohal zgolj v notranjosti. Tudi vsi ostali udeleženci v prometu in lokalno prebivalstvo v širšem krogu so lahko še nekaj minut po najini mimovožnji uživali v čudovitem vonju neizgorelega bencina. To mi je povedal nekaj stvari. Prva je ta, da Pierre očitno ni tako zelo ekonomičen. Druga pa, da je mešanica goriva in zraka, ki pride v motor, močno prebogata.

Novejši avtomobili z modernejšimi sistemi vbrizga goriva se za uravnavanje mešanice zanašajo na mnogo senzorjev, injektorji pa skrbijo za optimalno razpršeno gorivo. Vse skupaj (seveda) uravnava ECU, kjer se nahajajo tudi mape, ki glede na prejete parametre (temperature zraka, pretok, odčitki lambda sonde,…) motorju namenijo kolikor je le mogoče optimalno in varno mešanico zraka in goriva.

Pierre pa nima ne električne črpalke za gorivo, ne različnih senzorjev, in, verjeli ali ne, tudi ECUja nima. Zrak in gorivo se mešata v uplinjaču. Gre za popolnoma mehansko zadevščino, kjer se lahko mešanica nastavlja z nekaj vijaki, dizami in verjetno še s čim.

To je seveda teorija. Vsak uplinjač ima svoje nastavitve. Točen tip Pierrovega uplinjača mi v tistem trenutku ni bil poznan, niti nisem imel izkušenj z nastavljanjem. Zato sem začel raziskovati. Na internetu, seveda.

Pozornost pa so zahtevale tudi manjše stvari. Časa za odpravo teh majhnih težavic je bilo več kot dovolj, zato sva se jih tako tudi lotila. Počasi in premišljeno.

Vsebine

Počasi in (ne)premišljeno pa sva se učila še drugih stvari. Recimo izdelave medijskih vsebin. Mejnavo nekaterih delov sva zato dokumentirala s kamerami. Mateja je skrbela za snemanje in obdelavo, jaz pa sem govoril in dele menjal.

Tudi to je bil velik izziv, saj se pred tem z nastopanjem in obdelavo nisva ukvarjala.

Tole pa je teaser najinega prvega poskusa. Mateja je opravila odlično delo z obdelavo. 🙂

Comments are closed.

Proudly powered by WordPress | Theme: Baskerville 2 by Anders Noren.

Up ↑