Zadnji mesec je minil v znamenju priprav. Seveda sva imela dovolj časa, saj sva že kakšno leto vedela, da se proti sredini julija 2019 začne najin Mongol Rally. Tako sva se dolgo pogovarjala o tem, kaj in na kakšen način bi naredila.

Takoj po odhodu sva začela spoznavati čarobnost vožnje s starejšimi avtomobili. Kmalu po odhodu sva morala obiskati črpalko, saj je bil Peugeot precej lačen. Nisva pa bila pripravljena na to, da lahko ta postopek traja tako dolgo. Kot kaže je cev do rezervoarja narejena malo drugače kot pri novejših (ali pa pri drugih) avtomobilih.  

In vozilo, ki bi naju morda lahko popeljalo na dogodivščino je bilo zares veličastno v pozno jesenskem soncu. No, senci. Ker je bilo parkirano pod nečim, čemur je kozolec še najbližje. Zraven je bilo parkiranih še par avtomobilov v presenetljivo slabem stanju. Zakaj prenetljivo slabem? Ker je bilo vozilo najinih sanj v kar dobrem stanju. Vžgalo je in se premikalo naprej in nazaj z lastno močjo. Barva je bila prsenetljivo dobro ohranjena. Razen pokrova motorja. Tam so bile vidne čudne lise.

No, brez avtomobila pa vseeno ne bo šlo.  

Dolgo sva pregledovala oglase. In res dolgo nisva našla popolnega avtomobila. Tako kot je z vsemi merili in željami, so se tudi najini s časom spreminjali. Tako sem jaz začel gledati za alternativami, tudi Mateja pa je začela gledati avtomobile, ki ji ob začetku iskanja niso bili všeč.  

Med čakanjem na popoln avto sva imela ogromno časa.

No, če že nimava avtomobila, lahko vsaj narediva okviren načrt poti. To pa morda zveni malo v nasprotju z organizatorjevimi idejami. Izbira poti naj bi bila spontana, sprotna, podrejena trenutnemu počutju in razmeram. Tako bi bila avantura še bolj… Avanturistična.

Zato sva med potrpežljivim čakanjem na obljubljeno Fiesto vsak dan prečesala oglase in iskala primeren avtomobil. 

In oglasov je bilo ogromno. Po nekaj tednih sva oba poznala že veliko primerne avtomobile na internetu. Iskala sva tudi nekaj ne tako pogosto uporabljenega na Mongol Rally-ju. A včasih se je potrebno tudi prilagoditi. Mateja je namreč našla primeren avtomobil. Poceni, majhen, z malo opreme in z majhnim motorjem. Slutite, kje bi lahko bila težava?  

In kot vsaka druga ekipa, tudi Team Serious Business potrebuje prevozno sredstvo.  

Po organizatorjevih pravilih mora biti prostornina motorja manjša od 1,2 litra. In to sploh ni tako malo. Fordovi EcoBoost motorji s prostornino enega samega litra dosegajo v tovarniški specifikaciji 140 konjskih moči. Manjši avto je tako lahko s tolikšno močjo tudi hiter.